Znamenje božje ljubezni

Objavil Tadej Pagon, Z 0 Komentarjev, Kategorija: Announcements, Duhovne misli,

(Jn 2,1–11)


O življenju v zakonskem stanu kroži veliko anekdot. Ne bi želel biti pesimist in zakona primerjati z mučeništvom, a ostaja dejstvo, da je zakonsko in družinsko življenje včasih obremenjujoče in zahtevno ter terja veliko naporov in truda, ki pa je tudi velikokrat poplačan. Preveč poudarjamo težave skupnega življenja in danes se v družbi že uveljavlja mnenje, da je trajnost zakona skoraj nemogoča. Res je, da zakonca iz svoje moči ne moreta izpolniti težke naloge pričevanja za Kristusa, a zato v zakramentu sv. zakona Kristus stopa v njuno skupno življenje, da bi posvetil njuno medsebojno ljubezen in jo blagoslavljal ter možu in ženi dajal moč za skupno življenje. Zakonca naj zato v medsebojnem darovanju, ki temelji na ljubezni, s skupno molitvijo, v kateri bosta prosila za vztrajanje v zakonu, povabita medse Kristusa, kakor sta ga povabila na svojo svatbo mladoporočenca v Kani, kakor beremo v današnjem evangeliju. Na svatbi je Kristus spremenil vodo v vino in tako naredil prvo znamenje (Jn 2,11). To je bilo izredno znamenje – mi ga običajno imenujemo čudež. To in druga Jezusova znamenja kažejo na Jezusovo božanstvo in ljubezen. Jezus je z njim pokazal, da je Božji Sin, ki skrbi za človeka in vidi njegove potrebe. Česar se Kristus, Božji Sin, dotakne, temu da novo vsebino. Vodo je spremenil v vino. In še danes se pri vsaki maši z Božjo pomočjo vino spremeni v Jezusovo kri. Bog zmore snov (materijo) spremeniti, posvetiti. Pri tem velikokrat uporabi človeka. Tudi pri zakonu Bog pokliče moškega in žensko, da sodelujeta pri njegovem odrešenjskem načrtu, da bi po njuni darujoči se ljubezni priklical nova človeška življenja in da bi sveto živela med drugimi ljudmi. Ljubezen zakoncev tako lahko postane znamenje Božje darujoče se ljubezni v nevernem svetu. (Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

Jezus jim reče: »Napolnite vrče z vodo!«

(Jn 2,7–10)

Smeli smo z njim. Na svatbo. V Kano. In tam je očitno razodel svojo Božjo moč. Vodo je spremenil v vino. Šest polnih kamnitih vrčev. Ker je ona, Mati, želela tako! Ko je gostom zmanjkalo vina. Pili smo, peli smo, bili smo veseli svatje. Naš Ženin je bil on, Kristus. Na življenje in smrt smo se povezali z njim. Kakor bo šel on, bomo šli tudi mi. Kar bo delal on, bomo delali mi. Najraje bi za vedno ostali na svatbi. Z vinom ali brez njega. Samo da je on z nami. On je naše vino in naš kruh!

(S. Janežič; Sveta dežela)

»Karkoli vam poreče, to storite!« (Jn 2,5). To so besede iz pripovedi o svatbi v Galilejski Kani, ki so temeljne za razumevanje vsega Janezovega evangelija, saj je poln simbolne govorice. Marija prva od gostov ugotovi, da ni več vina, kajti njena pozornost je povsem namenjena drugim. Vino je simbol Božjega veselja, Božje ljubezni, Božjega življenja; vino je tisto, kar razveseljuje življenje. »Dobro vino« na svatbi pomeni prisotnost Boga samega, ki človeka do konca napolni in izpolni. Če tega »vina« zmanjka, človek izgubi svojo identiteto, svojo bogopodonost, in začne propadati. Drama vsakega človeka je prav v pomanjkanju tega vina v njegovem življenju: takrat zmanjkuje ljubezni, veselja in življenja; življenje postane sivo, prazno, težko. Bolj ko potrebujemo zunanje vzroke za veselje, bolj to kaže na pomanjkanje »vina«. Kadar ne znamo biti veseli samih sebe, čeprav smo Božji dar; kadar se ne znamo veseliti nad drugimi, ker jih ne prepoznamo več kot Božji dar – zlasti v krogu družinskih članov; ali kadar se ne znamo več veseliti nad naravo in vsem, kar nas obdaja, ter želimo praznino zapolniti z vedno več stvarmi in ljudmi, kar pa še bolj jemlje veselje nad tem, kar imamo – kadar se vse to dogaja, takrat nam je gotovo zmanjkalo Božje ljubezni v odnosih, takrat ne znamo več gledati z Marijinim pogledom na vse okoli nas. In takrat nam Marija, potem ko je Sinu povedala o naših praznih vrčih, reče: »Karkoli vam reče, storite!« (Jn 2,5) To je Marijina rešitev: bodite pozorni na Božjo besedo; kaj vam ona pravi. Bogu moremo prisluhniti na več načinov: on govori po razumu – modrosti, po Svetem pismu, po konkretnih življenjskih situacijah in ljudeh v njih, govori pa tudi po nauku Cerkve.

(M. Turnšek v: Marijo ljubijo vsa srca (A. M. Slomšek))