(Jn 20,19–31)

Predstavljamo si lahko, da Jezusovim učencem ni bilo vseeno, ko je eden izmed njih, Tomaž, trdil, da ne veruje, da je Kristus vstal. Kaj je nagnilo Tomaža, da je veroval v Kristusovo vstajenje? Najbrž se vsem odpira preprost odgovor: da je videl Kristusa. Toda kakšnega Kristusa?! Ko je Jezus »pri zaprtih vratih stopil mednje« je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke!« Kristus mu pokaže svoje rane. Te ostanejo tudi po vstajenju. Zakaj rane ostanejo in zakaj Tomažu pokaže prav te? Rane po vstajenju ne morejo izginiti, ker so znamenje ljubezni, s katero je Kristus šel v trpljenje in smrt za nas. Ko se Tomaž zateče v Kristusove rane, se spočije v njegovi ljubezni. Ker se sreča s Kristusom v ljubezni, začne verovati in vzklikne »Moj Gospod  in moj Bog« ter pri tem uporabi besedo Gospod, ki je sopomenka za Boga. Ko se sreča z  Bogom Ljubezni, izpove vero v Kristusovo božanstvo. Tako Kristusove rane zadobijo nov pomen tudi za nas: postanejo znamenje Božje ljubezni in Božjega usmiljenja. Tudi mi se zatecimo v Kristusove rane. Ko nas bodo navdajale najtežje skušnjave in se nas bosta lotevala največji obup ali razočaranje, ko nas bo razjedal največji dvom, se zatecimo v Kristusove rane in znašli se bomo v Kristusovi ljubezni. Znamenje Kristusove ljubezni so rane. Njegova ljubezen je bila ranjena, ker je človeški rod zlorabil njegovo ljubezen in ga križal. Kolikokrat je tudi človeška ljubezen ranjena in kolikokrat ne doživi priznanja, ampak zavrnitev! Molitev Duša Kristusova (v svoje rane sprejmi me) nas vabi, da se v trenutkih lastne ranjenosti zatečemo v Kristusove rane. Takrat ga prosimo: Gospod, sprejmi me v svojo ljubezen, ki je šla skozi trpljenje. Ozdravi me mojega dvoma, reši skušnjav in poživi mojo ljubezen. Pomagaj mi, da se nikoli ne ločim od tvoje ljubezni.

(Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

Čez osem dni so bili njegovi učenci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran  in ne bodi neveren, ampak veren!«

(Jn 20,26–27)

Blagodejen je tvoj pozdrav: Mir vam bodi. Žejni smo, Gospod, tvojega miru in tvojega varstva. Nesrečni dvomljivci smo, nemirni iskalci, kljubovalni kot Tomaž. Odpiraš nam svojo srčno stran, da bi videli in verovali. Mir vam bodi! Hvala za dobroto, ki veje iz tvojih besed. Vstajenjski pozdrav nas navdaja z upanjem, da bo zemljo obvarovala tvoja neizčrpna ljubezen.

(Po: B. Golob, Zahvala za Božji kruh)

»Mir vam bodi!« – Kaj je na zemlji, na svetu najdragocenejše? Dragocenejši od vsega imetja in denarja je ljubi mir, ki ga svet nima in ne more dati, ki nam ga je Jezus, Božji Sin, prinesel iz samih nebes. Zato so angeli že ob njegovem rojstvu peli: »Slava Bogu na višavi in mir ljudem na zemlji.« Kaj je najljubše na svetu? Meni je na svetu gotovo najljubši ljubi mir, če lahko z vsemi mirno in v miru živim. Zato je bil tudi Jezusov prvi pozdrav po njegovem vstajenju: »Mir vam bodi!« Kaj je najboljše, ko se bomo nekoč ločili s tega sveta? Najboljše ob smrtni uri je tisti sladki dušni mir, ki nam ga je Jezus zapustil kot dediščino, ko je rekel: »Svoj mir vam zapuščam, svoj mir vam dam. Naj se vaša srca ne vznemirjajo in ne bojte se.« Dragi verniki, danes vam želim: »Mir z vami!« To je najdragocenejše, najljubše in najboljše na celem svetu kot dragoceno velikonočno jajce. Toda ta dušni mir, kako malo je upoštevan, kako zlahka ukraden, zato redno premišljujmo, kaj je resnični dušni mir, da ga iščemo. Kaj nam da dušni mir, da ga varujemo? Božji mir naj bo z vami!

(Po: A. M. Slomšek, Prazniki – Od pepelnice do zahvalne nedelje)