Usoden pogled

Objavil Tadej Pagon, Z 0 Komentarjev, Kategorija: Duhovne misli,

(Lk 22,14–23,56)


Potem ko so pripeljali Kristusa na zaslišanje k velikemu duhovniku, je na dvorišče palače prišel tudi apostol Peter. Ko so ga ljudje prepoznali, so ga začeli spraševati, ali ni bil tudi on z Jezusom, ali ni on eden izmed učencev, in končno, ali ni on tisti Galilejec. Vemo, da je prej Peter, bodoči voditelj Cerkve(!) tajil, da pozna Kristusa, tiste, ki so hodili z njim, in končno, da pozna sebe kot Jezusovega učenca. Ko je Peter vse to še utemeljeval, so pripeljali Jezusa z zaslišanja pri velikem duhovniku in takrat sta se njuna pogleda srečala. Samo evangelist Luka je zapisal to podrobnost: »In tisti trenutek, ko je še (Peter) govoril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil« (Lk 22,60–61). Peter je videl razbičan, krvav in opljuvan, zapuščen in ponižan Kristusov obraz ter obenem Kristusov nadvse ljubeči pogled. Kristus mu ni nič očital niti ga ni grajal, samo pogledal ga je. V tistem trenutku se ni Peter spomnil samo Jezusove napovedi zatajitve, ampak se je spomnil, kar je Kristus govoril o sebi in trpljenju. V neskončno ljubeznivem pogledu je začel razumevati Jezusovo ljubezen, ki brezpogojno ljubi in gre v  tej ljubezni na križ. V nekem smislu Peter res ni poznal Kristusa in ni vedel, kaj pomeni biti z njim. Kajti ko bi vedel, kaj to pomeni, bi vedel, da pomeni biti z njim v ljubezni, ki se ne ustavi pred preizkušnjo in trpljenjem, ampak je sposobna stopiti na križ. Peter je ob zatajitvi ponižal tudi sebe, saj je zanikal svojo istovetnost, se ponižal pred ženo (deklo!), ki v Izraelu ni bila cenjena. Ob tem življenjskem polomu bi lahko obupal. Lahko bi kot Juda Iškarjot rekel, da je izdal nedolžnega, in bi si vzel življenje, ker zanj ni več rešitve. Toda zaradi ljubečega Kristusovega pogleda Peter zopet najde samega sebe. Prosimo Gospoda, da bi se v svetih dneh velikega tedna tudi mi srečali s Kristusovo ljubeznijo, na sebi občutili njegov  neskončno ljubezniv pogled in se resnično spreobrnili.

(Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

Ko pa je šel dalje, so na pot razgrinjali svoje plašče. In ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa čudovita dela, ki so jih videli. Klicali so: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu; mir v nebesih in slava na višavah!«

(Lk 19,36–38)