Iz papeževe kateheze o letu usmiljenja

Zakaj jubilej Usmiljenja?

»V naši dobi velikih sprememb je Cerkev poklicana ponuditi svoj lasten prispevek ter narediti vidna znamenja Božje navzočnosti in bližine.« Jubilej je za vse nas ugoden čas, kajti s premišljevanjem božjega Usmiljenja, ki presega vsako človeško omejitev in sveti v mraku greha, lahko postanemo še bolj prepričane in učinkovite priče.

Sveto leto – da bi živeli usmiljenje

Obrniti pogled k Bogu, usmiljenemu Očetu, in k bratom, ki potrebujejo usmiljenje, pomeni pozornost usmeriti na »bistveno vsebino evangelija«: to je Jezus Kristus, Usmiljenje, ki je postalo meso, ki daje videti našim očem veliko skrivnost Božje ljubezni. To je Jezus Kristus, usmiljeni Bog.« Pred nami je torej sveto leto, da bi »živeli usmiljenje«. Sveto leto nam je ponujeno, da bi v svojem življenju izkusili »blag in prijeten dotik Božjega odpuščanja, njegove navzočnosti ob nas in njegove bližine, predvsem v trenutkih, ko to najbolj potrebujemo«.

Izbrati, kar je Bogu najbolj všeč

Ta jubilej je privilegirani trenutek, da bi se Cerkev naučila izbirati samo »to, kar je Bogu najbolj všeč«. In kaj je Bogu najbolj všeč? Odpuščati svojim otrokom in imeti do njih usmiljenje, da bodo tudi oni sami lahko odpuščali bratom ter žareli kakor bakla Božjega usmiljenja v svetu. Nič ni bolj pomembnega od izbire tega, kar je Bogu najbolj všeč, to je njegovo usmiljenje, njegova ljubezen, njegova nežnost, njegov objem, njegovo ljubkovanje!«

Močno čutiti v sebi veselje nad tem, da nas je prenovil Jezus, ki nas je kakor dobri pastir prišel iskat, ker smo bili izgubljeni, to je »cilj, ki si ga Cerkev postavlja v tem svetem letu«. »Tako bomo v sebi okrepili gotovost, da usmiljenje lahko zares prispeva k izgrajevanju bolj človeškega sveta,« je poudaril papež. »Še posebej v teh naših časih, ko je odpuščanje redki gost v okoljih človeškega življenja, je povabilo k usmiljenju še bolj nujno. In to vsepovsod: v družbi, v institucijah, pri delu in tudi v družini.«

Na usmiljenje pozabimo zaradi samoljubja

»Treba je vedeti, da je izvor pozabe usmiljenja vedno samoljubje.« To samoljubje v svetu prevzame obliko iskanja svojih interesov, zadovoljstev in časti, ki so povezani z željo po kopičenju bogastva, medtem ko se v življenju kristjanov preobrazi v hinavščino in posvetnost. Vse to je nasprotno usmiljenju. Vzgibi samoljubja so tako zelo številni, da jih včasih nismo več niti zmožni prepoznati kot ovire in kot greh. Zato je nujno priznati, da smo grešniki, da bi tako v sebi okrepili gotovost o božjem usmiljenju

Ob koncu je zaželel, da bi v tem svetem letu vsak med nami doživel Božje usmiljenje. Tako bomo priče »tega, kar je njemu najbolj všeč«.