Miss sveta, miss Slovenije, miss Blatnega Dola … Lepotna tekmovanja. Razstava avtomobilov, razstava psov ali mačk … Razstave rož in jedi. Ne bom naredil krivice sodobni družbi, če jo bom označil kot družbo pozunanjenosti. V njej je od človekove zunanjosti in načina javnega nastopa odvisen uspeh. Prav zato v naš čas še bolj odmevajo besede, ki jih je izrekel Gospod preroku Samuelu v današnjem prvem berilu: »Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa gleda na srce« (1 Sam 16,10). Zunanjost je lahko varljiva in bistvo je velikokrat očem nevidno. Koliko stvari nam zastira pogled, da bi videli »v srce«!

Sebičnost nas dela slepe za potrebe drugih. Neobčutljivost nas dela slepe za trpljenje, ki ga povzročamo drugim. Domišljavost nas dela slepe za pravice vseh ljudi. Ponos nas dela slepe za naše napake. Predsodki nas delajo slepe za resnico. Površnost nas dela slepe za resnično vrednost osebe, da sodimo po videzu.

Možnosti za zaslepljenost je še veliko. Zato je pomembno, da imamo odprte notranje oči, oči vere, ki nam bodo pomagale, da bomo videli bistvo. Današnji evangelij je pravzaprav pripoved o poti do vere, saj govori o človeku, ki je spregledal, še bolj pa o človeku, ki je začel verovati v Kristusa. Njen vrh je sleporojenčeva izpoved vere: »Verujem, Gospod!« (Jn 9,38).

Pot sleporojenega je simbol poti od nevere k veri, poti iz teme k luči. Zdrav vid je dragocen dar, za katerega se moramo Bogu zahvaljevati. Vera pa daje globlji in drugačen pogled. Vse se spremeni, če pogledamo z očmi vere: »Nekoč ste bili tema, sedaj pa ste luč v Gospodu« (Ef 5,8), pravi drugo berilo. Koliko pričevanj ljudi bi lahko našteli, ko so z resničnim spreobrnjenjem videli sebe in svet okoli sebe v novi luči, predvsem v luči smisla, veselja in upanja. Prosimo Gospoda, naj očisti naš vid, da bo »všeč Gospodu« ter bodo oči našega srca videle bistveno in ne bomo »sodelovali pri jalovih delih teme«, ampak »živeli kot otroci luči« (Ef 5,8). (Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

»Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« Ko je bil to izgovoril, je pljunil na tla, s slino naredil blata, mu pomazal z blatomoči in mu rekel: »Pojdi, umij se v Siloi!« (kar pomeni Poslani). Šel je torej in se umil in, ko se je vrnil, je videl. (Jn 9,5–7)

Kot pojav je čudež nekaj izrednega, kar povzroča čudenje. Toda kot čutno dojemljivo dejstvo ostane dvoumno in dobi svojo enoumnost šele iz vzporednega oznanila, ki ga lahko sprejmemo le v veri. Ob zavedanju te tematike je tako tudi II. vatikanski koncil zapisal: »Ta načrt razodetja se uresničuje z dejanji in besedami, ki so med seboj v notranji zvezi: dela, ki jih Bog izvršuje v zgodovini odrešenja, nam razkrivajo in spričujejo nauk in vsebino, ki sta z besedami izražena, besede pa oznanjajo Božja dela in osvetljujejo v teh delih vsebovano skrivnost« (BR 2). (Po: M. Turnšku)