Verska resnica, da nas po smrti čakata vstajenje in večno življenje, je v obrazcu veroizpovedi postavljena čisto na konec. Lahko bi jo dali na začetek, saj ima za nas od vseh največjo težo. Kaj naj počnemo z vsemi drugimi, če se s smrtjo skupaj z nami sesujejo v nič? Če pa bomo po smrti živeli, bodo z nami živele vse druge.

Kako naj si ob tem razlagamo, da je manj ljudi, ki verujejo v posmrtno življenje, v primerjavi s tistimi, ki priznavajo Boga? V posmrtno življenje je zato težko verjeti, ker nimamo predstave, kaj more ostati od človeka, ki je strohnel ali bil upepeljen.
Abraham, Izak in Jakob so v grobu strohneli. Jezus je rekel o njih, da živijo. Ne trdi pa, da živijo tako, kakor so živeli na zemlji. Ko pravi, da se tisti, ki dosežejo oni vek, ne bodo ženili in možile, se smemo vprašati, kakšno vlogo bo tam imela moškost in ženskost. Če nobene in če med nami ne bo razlik – ali bomo mogli reči o sebi, da smo še isti, kot smo bili tu?

Vse, kar je bilo v življenju lepega, veselega in osrečujočega, bo v večnosti ostalo, vendar pa nič več tako, kor je bilo. Vse bo preseženo, povišano, poveličano, posvečeno, posedovano na odličnejši način. Nič namreč, kar smo na zemlji v telesih storili, ni izgubljeno, vse živi in bo živelo v Bogu, ki je Bog živih in Bog življenja. Zakonska in družinska ljubezen je bila na zemlji predpodoba večne ljubezni. Sedaj bo ta predpodoba prišla do uresničitve in dopolnitve. Ljubezen tistih, ki so si na zemlji izbrali samski stan zaradi nebeškega kraljestva ter s tem oznanjali, da poročenost ni človekov edini in vrhovni cilj, bo Bog na svoj način privedel do dopolnitve. (Po: Beseda da Besedo)

In Jezus jim je odgovoril: »Otroci tega veka se ženijo in možé; tisti pa, ki bodo vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ženili in ne možile, zakaj tudi umreti ne bodo mogli več enaki so namreč angelom in so Božji otroci, ker so otroci tajenja. (Lk 20,34–36).