Urejena in razumevajoča družina so bili. Bili so delavni in obrt jim je dobro šla. Nič jim ni manjkalo. Naenkrat pa trešči mednje: Mama je hudo bolna. Mama ima raka! Bolezen je napredovala in vztrajno jemala mamine moči. Iz tistega časa se spominjam pogovora s hčerko: »Moram se z nekom pogovoriti. Tako hudo je pri nas, odkar je mama bolna. Niti pomisliti ne smem, da jo bomo izgubili. Povejte mi, pa saj mama ne more umreti. Ne more umreti njena dobrota, njen trud, njena skrb, njena ljubezen,« me je rotila. In začela sva pogovor. Zdelo se mi je, da je podoben pogovoru, ki ga opisuje Janez v svojem evangeliju, ko pride Jezus v Betanijo k svojim prijateljem Marti, Mariji in Lazarju. Slednji je umrl in sestri se pogovarjata z Jezusom. Sprašujeta ga, ali bo vstal od mrtvih in kaj pomeni večno življenje. Potrebujeta pa tudi nekoga, da izjočeta svojo bolečino in žalost. Koliko naših sodobnikov danes išče pomoči, ko jih teži umiranje ali smrt njihovih najbližjih. In koliko jih ne najde nikogar, ki bi prisluhnil njihovi bolečini. Jezus pa ima, nasprotno, izjemen čut za človeško bolečino, saj vidimo, kako tolaži Lazarjevi sestri Marto in Marijo.

On, Božji Sin, si vzame čas, se pogovarja z žalujočimi in jim stoji ob strani. Tudi tu je Jezus podoba Boga, ki je blizu človeku v njegovi bolečini in ga razume. Je Bog, ki vidi solze žalujočih, sliši njihov jok in razume njihovo bolečino. Kako rad bi, da bi to Jezusovo solidarnost zaslutili ljudje, ki jih je hudo prizadela izguba najbližjih in zaradi nje zelo trpijo! V današnjem evangeliju se srečamo z Bogom, ki hodi z nami tudi takrat, ko stopamo po temni dolini našega življenja.

Jezus je Bog, ki je solidaren s človekom. Je pa še nekaj več: V naše življenje prinaša upanje in odrešenje. Lazarjevima sestrama, ki žalujeta, govori: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel tudi če umrje; in kdor živi in veruje vame, vekomaj ne bo umrl« (Jn 11,25–26). Da bi te svoje besede potrdil, obudi Lazarja. Besede o večnem življenju govori tudi nam. V življenju smo velikokrat okusili, kako nas je Jezus spremljal. Tako je dober, da je z nami tudi v najtežjih trenutkih. In ta Kristus, ki nam je blizu in je obudil Lazarja od smrti, bo tudi nam podaril večno življenje. (Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

Jezus ji reče: »Ali ti nisem dejal, da boš videla Božjo slavo, če boš verovala?« Odvalili so torej kamen. Jezus pa jepovzdignil oči kvišku in rekel: »Oče, zahvalim te, da si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi okoli stoječega ljudstva sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je z močnim glasom zaklical: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven, na nogah in rokah povezan s povoji, in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim reče: »Razvežite ga in pustite, naj hodi.« (Jn 11,40–45)