Ni še dolgo, kar smo stopili v novo leto, polni načrtov in upanj. Na delovni mizi je še nov koledar z mnogimi praznimi listi. Čudovito je doživetje, kadar moreš obrniti list in začeti znova. Kolikokrat si želimo, da bi mogli z eno potezo prečrtati vse, kar je bilo, in neobremenjeni stopiti v nov dan. Dobro vemo, da preteklosti ni mogoče odpraviti z levo roko. Kar je bilo, je bilo. Veliko minulega sega tudi v našo sedanjost in določa našo prihodnost. Novo leto, nova letnica, nov mesec – to še zdaleč ni rešilo težav, bolnim ni prineslo zdravja, brezposelnim zaposlitve, ni razrešilo kriz v osebnem življenju in v medčloveških odnosih. Posebej tisti ljudje, katerih preteklost je zaznamovana s hudo krivdo ali krivico, čutijo včasih prav neznosno breme preteklosti, ki se ga zagotovo želijo znebiti.

Slišal sem zgodbo o človeku, ki je hotel uiti svoji senci. Valjal se je po tleh, skočil v vodo, skušal preskočiti svojo senco. Vse zaman. Neki modrijan, ki mu je to prišlo na uho, je rekel: »To je vendar čisto preprosto. Nič lažjega kot to.« – »Kako preprosto? Kaj bi bil moral storiti?« so ga radovedno spraševali. Modrijan pa je odgovoril: »Moral bi se samo postaviti v senco drevesa in rešil bi se svoje sence.«

Tale skoraj naivna zgodba skriva v sebi pomenljivo sporočilo. Namiguje na današnjega človeka, ki beži pred svojo krivdo in žgočim glasom vesti. Kje bo našel rešilno drevo in njegovo senco? Kristjani ga prepoznavamo v drevesu križa, na katerem je bil poplačan naš dolg in dolg vsega sveta. V senci tega drevesa izginejo vse naše sence. Janez Krstnik je pokazal na Jezusa z besedami: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.« Te besede je Cerkev postavila na najodličnejše mesto v vsakdanjem bogoslužju. Tako iz dneva v dan oznanja temu svetu veselo sporočilo: Je nekdo, ki odjemlje bremena vseh. On, ki visi na križu. Sam si človek teh bremen ne more odvzeti. Sme pa se vedno znova postaviti v blagodejno, odrešujočo senco križa. (Po: TV Slovenija – 1996)

Drugega dne je videl Jezusa, ko je prihajal k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj; zakaj bil je prej ko jaz. In jaz ga nisem poznal; toda da se Izraelu razodene, zato sem jaz prišel in z vodo krščujem.« (Jn 1,29–31)