(Lk 5,1–11)

Predvidevam, da apostol Peter ni imel največjega in najboljšega čolna med vsemi ribiči ob Genezareškem jezeru. Toda prav ta ubogi čoln je dal na voljo Kristusu, da je iz njega »učil množico«, ki je »pritiskala nanj«, da bi »poslušala Božjo besedo«. Prav ta skromni Petrov čoln je uporabil, da je iz njega učil. Ta čoln je bilo tudi edino, kar je Peter lahko ponudil Kristusu. Praktično mu je dal vse. Danes veliko ljudi meni, da nimajo posebnih sposobnosti za oznanjevanje Božje besede. Duhovniki velikokrat težko dobimo sodelavce. Mladi se težko odločajo za duhovni poklic in oznanjevanje Božje besede. Ne želijo sprejeti odgovornosti v življenju (problem nesklepanja porok). Nekako menijo, da niso sposobni …, kakor da čoln njihovega življenja ni primeren za to. Ta strah in številni drugi so odveč. Kristus more tudi iz skromnega čolna učiti množico, le na voljo mu ga moramo dati. Sicer pa strah ob srečanju z neskončno svetim, z Bogom, ni novost. Ko se človek sreča z njim, se ustraši, ker se zave svoje majhnosti in grešnosti, kakor se je zavedel prerok Izaija v prvem berilu. Vendar ne sme pri tem ostati. Ko se je apostol Peter zbal ob srečanju s Kristusovo Božjo močjo in se zavedel svoje nesposobnosti in grešnosti, je prosil: »Pojdi od mene, ker sem grešen človek.« Obenem pa je zaupal Gospodu, saj je dejal: »Na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Apostol Peter, ki je pozneje postal prvi med apostoli, ni šel na delo v zavesti lastne sposobnosti, ampak v veri v Gospodovo besedo. Njegove skromne danosti mu niso bile več ovira, ampak jih je dal na voljo Gospodu. Ta jih je sprejel in blagoslovil ter jih nadvse koristno uporabil. Naše (ne)sposobnosti, naša grešnost in zavest majhnosti nas ne smejo ovirati na poti za Kristusom.

(Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo  bom vrgel mrežo.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da se je njih mreža trgala.

(Lk 5,5–6)

Gospod, hvala ti, ker nas nenehno vzpodbujaš: »Ne bojte se!« Vabiš nas k zaupanju in krepiš našo vero. Prosimo te, pomagaj nam, da bomo svobodni in gibljivi kot ribiči ter sposobni v življenju zate tudi kaj tvegati. Amen.

(Po: Uvodi pri nedeljskih in prazničnih sv. mašah – leto C)

Peter imenuje Jezusa najprej Učenika, pozneje pa Gospoda. A je v Jezusovem nastopu kaj malo gosposkega. Ne zahteva od množice, naj mu da prostor, ne velela apostolom, da mu naredijo govorniški oder. Sam zelo preprosto poskrbi zanj. »Pojdi od mene« so nam od nekod znane besede. Ni jih izgovoril Peter Jezusu, temveč Jezus Petru, ko ga je ta nagovarjal, naj ne gre v trpljenje. Takrat je Peter moral slišati očitek, da ne govori po Božje, temveč po človeško. Danes se dogaja nasprotno. Če bi danes Peter govoril po človeško, bi Jezusu rekel: »Nikar ne hodi od mene, bodi vedno na mojem čolnu, boš videl, koliko rib bova vsak dan ujela in kako se nama bo kopičil dobiček.« A glej, Peter prosi Jezusa, naj gre od njega. Čuti se nevrednega njegove bližine. Tu Peter ne misli po človeško. Kakor takrat ni šel Peter od Jezusa, tako sedaj ni šel Jezus od Petra. Za vedno sta ostala skupaj. Jezus še vedno uči iz Petrovega čolna, Peter pa še vedno na njegovo besedo spušča mreže.

(Po: Beseda da Besedo)