Trije obsojenci (Lk 23,35–43)

Trije obsojenci (Lk 23,35–43)

Objavil Tadej Pagon, Z 0 Komentarjev, Kategorija: Duhovne misli,

Na Kalvariji visijo vsak na svojem križu trije obsojenci. Ustavimo se ob njih. Levega bi mogli imeti za predstavnika ljudi, ki hočejo živeti na račun drugih. Dokler je mogel, je ropal, sedaj pa, ko ga je prijela roka pravice, bi rad brez kesanja, brez priznanja krivde, brez čuta za pravičnost dosegel rešitev. Ker se vsemu roga, sklepamo, da je zamoril v sebi čut za lepo, dobro in pošteno. Desni priznava krivdo, jo obžaluje in prosi za opravičenje. Spoštuje sebe in tovariša, izpoveduje vero v Jezusovo kraljestvo in ga prosi, naj se ga še spomni. V sredi med obema je tisti, ki ga Cerkev razglaša za svojega Kralja in Vladarja. Njegovo stanje pa je tako bedno, da mu človeška pamet pri najboljši volji ne more pripisati prav ničesar vladarskega. Brez moči je (»drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati«), brez časti (posmehujejo se mu vojaki, prvaki in razbojnik), brez somišljenikov je (peščica zvestih se je razpršila in poskrila), brez bodočnosti je (ob rojstvu je angel sicer oznanil, da njegovemu kraljestvu ne bo konca, sedaj pa se konec neodložljivo bliža). Po mnogih stoletjih, odkar se je to zgodilo, pa ugotavljamo, da je bil ta konec začetek nečesa drugega. Nihče v človeški zgodovini ni doslej pritegnil toliko src, doživel toliko časti, zbral toliko somišljenikov ter tako neprisiljeno kraljeval, kakor moremo to trditi o tem križanem med dvema razbojnikoma. Cerkev ga je po pravici razglasila za svojega Kralja in Vladarja. Jezus ni Kralj kljub temu, da je doživel tak konec, ampak prav zato. Njegov poraz na veliki petek ne pomeni trenutka slabosti, ki ga je nekako srečno prebrodil. Nasprotno, prav veliki petek je bil pot v zmagoslavje in kraljevanje. Namerno je hotel biti poražen, da bi vsem poraženim dal upanje; namenoma je hotel biti ponižan, da bi vsem ponižanim vrnil čast; namenoma je šel v smrt, da bi vse smrtnike popeljal v življenje. Namenoma je hotel biti slab, da se ga kot Vladarja ne bi bali, temveč bi ga ljubili. (Po: F. Cerarju)

Posmehovali so se mu tudi vojaki, ki so pristopali in mu podajali kisa ter govorili: »Če si ti judovski kralj, se reši!« Bil je nad njim tudi napis, pisan z grškimi, latinskimi in hebrejskimi črkami: »To je judovski kralj.« (Lk 23,36–38)