(Lk 3,10–18)

 »Saj ste duhovnik, a ne? Da ne bo nesporazumov – verujem v Kristusa, ki je kozmična energija, ki tudi nam daje pozitivno energijo, a zapovedi, ki jih oznanjate, se mi zdijo odveč!« mi je hitela dopovedovati gospa, ki sem jo prvič srečal. Zanjo in za marsikaterega našega sodobnika je Kristus kozmična energija ali neki lik iz zgodovine, ki pa v ničemer ne zavezuje njihovega življenja. Zanje ni oseba, ki bi vplivala na njihove življenjske odločitve. Čisto drugače pa ravnajo ljudje v evangeliju tretje adventne nedelje, ko hodijo k Janezu Krstniku in ga sprašujejo: »Kaj naj storimo?« (Lk 3,10). Spokornik jim je odgovarjal, kako morajo živeti, ko se pripravljajo na Mesijev prihod. Kristus je tako prevzel Janeza Krstnika, da je obiskovalcem razlagal, kako naj se pripravijo na Odrešenikov prihod. Kristusa ne zožuje na megleno predstavo, ki jo pogosto srečamo med današnjimi ljudmi (pozitivna energija ali silnice, sentimentalna podoba »sladkega Jezusa«), ampak ga predstavi kot osebo. Do energij je človek lahko brezbrižen, do osebe pa ne. Janez ima Kristusa za neskončno večjega od sebe in govori, da mu ni vreden odvezati jermenov njegovih sandal. V njem vidi osebo, ki do zadnjega vlakna zaznamuje njegovo življenje. Postavlja nas pred odločilno izbiro, saj oznanja, da prihaja Kristus na zemljo z ognjem, ki bo prečistil človeštvo in naše namene. Ne prenese polovičarstva: ne moremo biti s Kristusom in njegovim nasprotnikom obenem. Ko človek prizna Kristusa za osebo, za večjega od sebe in za Odrešenika, ni več nevtralen ali brezbrižen. Kristus ga bo zaznamoval in bo drugače živel. Če gospa, ki sem jo prej omenil (in številni naši sodobniki), noče slišati za Kristusove zapovedi, je tako zato, ker ga ni priznala kot osebo in ne kot Odrešenika. Bolj kot bomo Boga priznali in ljubili, bolj si bomo prizadevali, da bi izpolnili vsako njegovo naročilo. Njegova bližina bo v naše srce prinesla navdušujoč ogenj. Pa ne samo ognja, tudi veselje.

(Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

Gospod je blizu. Nikar ne bodite v skrbeh, ampak v vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo. In Božji mir, ki vsak razum presega, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.

(Flp 4,6–7)

Želimo spolnjevati tvoje naročilo in deliti svoje imetje z brati. Ne bomo več zahtevali izobilja, zadovoljni bomo s tem, kar imamo. Vse prihaja iz tvoje roke, tvoja darežljivost je brezmejna. Četudi kdaj odmakneš svojo dlan, nikoli ne odtegneš blagoslova. Omahljivi smo v zaupanju in vztrajni v nenehnih prošnjah. Sprejemaš nas z vsemi slabostmi, nevredne, da bi se ti približali. Pa vendar ti prihajamo naproti kakor Janez Krstnik, ki krščuje z vodo, dokler ne pošlješ Svetega Duha, da se prerodimo v njegovih studencih, v slapovih Božje milosti.

(Berta Golob, Zahvala za Božji kruh)