Jezuitski pater Marko je pripovedoval pretresljiv dogodek, ki se me vedno znova dotakne, ko se spomnim nanj. Kot mlad duhovnik je hodil na dom maševat h globoko verni ženi, ki jo je bolezen priklenila na posteljo. Na začetku maše ji je običajno dejal: »Prišel sem, da ti povem, kako te Gospod ljubi.« Počasi je bolezen v grlu tako napredovala, da ni mogla več zaužiti hostije. Zato je pri obhajilu dal ženi otipati hostijo in ji dejal: »Dotakni se in prepričaj se, kako dober je Gospod in kako te ljubi, ker ti želi biti blizu tudi v bolezni!«

Ko obhajamo evharistično skrivnost, se spominjamo celotnega Kristusovega odrešenjskega delovanja. Pri vsaki maši gremo s Kristusom na pot v Getsemani, kjer poti krvavi pot in moli. Sočustvujemo z njim, ker so ga izdali njegovi najboljši prijatelji. Prehodimo z njim križev pot, stojimo ob njegovem križu in se veselimo svetlobe vstajenja v velikonočnem jutru. To, kar je storil za nas in česar se spominjamo pri vsaki maši, nas »sili«, da ponavljamo: »Kako dober je Gospod.« Da, tako je dober, da ostaja z nami v podobi kruha. Pri vsaki maši in pri vsakem obhajilu prihaja k nam Kristus s sporočilom, da nas ljubi. V evharistični skrivnosti postane njegova ljubezen otipljiva. Tudi zato so kristjani začeli častiti sveto Rešnje telo, da bi se napajali ob viru ljubezni. V vsaki majhni beli hostiji so »skoncentrirani« dogodki ob veliki noči in otipljiv spomin na božjo ljubezen do nas. Spoštljivo obhajajmo evharistijo, poglobljeno uživajmo ta kruh, da bomo v dneh velikega tedna okusili in spoznali, »kako dober je Gospod«. In to posredovali tudi drugim. (Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

Množice pa, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljèn, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« (Mt 21,9)

Bog še vedno trpi in umira – vsak dan znova v vsakem pomanjkanju ljubezni, nesprejemanju in odklanjanju ljudi po ljudeh. Krščanski Bog je nemočni Bog. Popolnoma se je izročil človeškim rokam. (P. Bosmans)