(Lk 2,41–52)

Ko sta Jožef in Marija našla dvanajstletnega Jezusa v templju sredi učenih pismoukov in ko je slišala njegov odgovor, je Marija v trenutku dojela: Jezus se ni izgubil, ampak jo je namenoma zapustil! Verjetno je pričakovala normalno reakcijo izgubljenega otroka: da se bo močno razveselil svoje matere, da ji bo pohitel v objem, se ji celo opravičil, a ni dočakala ničesar od tega. Jezus ji je celo nekako karajoče dejal: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega očeta?« (Lk 2,49). Marijo je ta odgovor globoko presunil. »Mar nista vedela!?« Kakor da bi Jezus hotel reči: »Saj bi vendar morala vedeti, da je vse, kar delam, v skladu z voljo mojega Očeta, ki je v nebesih!« Kjer pa kliče nebeški Oče, ni nobenega »zakaj«, tedaj morajo odpasti vsi, še tako nežni oziri in svete človeške vezi, tedaj morajo biti žrtvovane vse želje človeškega srca! Kljub vsej pripravljenosti izpolniti Božje načrte Marija tedaj svojega otroka resnično ni več razumela. Vendar zato ni nastopala jezno, užaljeno, ni hotela izsiliti svoje volje, ampak se je znova uklonila Božji volji. Jezusovo skrivnostno ravnanje je zaklenila v svoje srce. Evangelist poudarja: »Njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu« (Lk 2,51). Šele pozneje se ji bodo ta dejanja razjasnila in jih bo lahko razumela, v tem trenutku je morala dogajanje sprejeti in nanj odgovoriti s svojo vero. Še večkrat bo Marija morala boleče spoznati, da so Božji načrti vedno prvi in da se mora ona vedno znova umikati v ozadje. Tako je bilo v Kani Galiljeski, ko je Jezus izustil zagonetno besedo: »Kaj je meni in tebi, žena?!« (Jn 2,4). Ali kasneje, ko je ob nekem svojem obisku v času Jezusovega učenja morala iz njegovih ust slišati trpko besedo, ki je zvenela kakor odpoved njej: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje!?« (Prim, Mt 12,49).

(Po: J. Kužnik, V Marijini šoli – Veseli del)

In rekel jima je: »Kaj sta me iskala? Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?«

(Lk 2,46–49)

Na poti iz Jeruzalema si ostal v templju, mi pa smo begali in te iskali. Izstopil si iz varnega družinskega zavetja in z nesluteno modrostjo   zablestel v javnosti. Učitelji in pismouki so te hvalili, tvoji materi pa je krvavelo srce. Ob njej smo poslušali tvoje besede, da moraš spolnjevati voljo nebeškega Očeta. Zahvaljen za spoznanje, da nimamo pravice zahtevati vsega zase. dokler so okrog nas taki, ki jih žeja po Božji blagovesti. Oznanjali bomo tvoj nauk ljubezni, in to, kar nam boš zastrl, hranili v srcu, da bi bili podobni materi Mariji. Ona nas povezuje v skupnost vernih, v njenem varstvu ti ostajamo zvesti.

(Berta Golob, Zahvala za Božji kruh)