Pisatelj Alojz Rebula v zadnji zgodbi knjige Pričevalci vstajenja opisuje starejši par. Nekdanji univerzitetni profesor Leon je na invalidskem vozičku. Žena Astra mu nesebično stoji ob strani. Mož ni sentimentalno veren, a ko dobi v roke besedilo, ki govori o turinskem prtu, ga zamika, da bi si ogledal znamenitost, v katero naj bi bil zavit Kristus v grobu in je nekakšna nema priča vstajenja in naj bi po vstajenju ležal, »posebej zvit na drugem mestu« (Jn 20,7). Toda Leon od namere odstopi, ko se zave, da z vozičkom nikakor ne bo mogel na romanje. Vendar globoko verna žena Astra, po poklicu biologinja, ki iz svoje vere nesebično streže možu, vse uredi za potovanje. Znanstvenika prebereta kopico strokovne literature o turinskem prtu in se podata na pot. V turinski stolnici ljudje z razumevanjem sprejmejo, da mož na vozičku ostane pred to relikvijo nekoliko dlje.

V hotelu pa žena med strežbo vpraša moža, ali sedaj, ko je videl prt, bolj veruje v Kristusovo vstajenje. In mož ženi, ki mu ljubeče streže, pomenljivo odgovori: »Za vstajenje je še kakšno drugo pričevanje.« »Kakšno?« ga vpraša žena. Mož ji je hotel reči: »Pričevanje tistih, ki iz Kristusovega vstajenja živijo.« Na glas pa ji je dejal: »Ti. Pričevalka si mi ti!« (Pričevalci vstajenja, 126)

Žena Astra je bila s svojo dolgoletno zvestobo, s potrpežljivo vzgojo otrok, s skrbno strežbo, skratka s svojo tiho ljubeznijo bolnemu možu najboljša pričevalka Kristusovega vstajenja. Zanimivo je, da se je Leona, univerzitetnega profesorja in znanstvenika, njeno dolgoletno pričevanje bolj dotaknilo kot vsi znanstveni dokazi o pristnosti turinskega prta. Kako bi bilo lepo, če bi bili drug drugemu s svojim življenjem, s svojo medsebojno ljubeznijo pričevalci Kristusovega vstajenja. Naj bo pričevalec mož ženi in žena možu, starši s svojim zgledom otrokom in otroci z vračanjem ljubezni svojim staršem. Kako bi bilo lepo na svetu, če bi bili pričevalci politiki s svojim nesebičnim delom in poštenostjo ali lastniki tovarn ter podjetij s skrbjo za delavce in s pravičnostjo do njih! (Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim, in je stopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prišel h grobu, in je videl in veroval. Nista še namreč umela pisma, da mora vstati od mrtvih. (Jn 20,6–9)

ALELUJA! Kristus je vstal – Kristus živi!

Velika noč se mora zgoditi v meni in z menoj – ali pa se sploh ne bo zgodila. To je velika noč! Tiha in včasih skoraj nezaznavna – toda vseeno nepremagljiva … (Andrea Schwarz)