Bog nam vsem podarja dar Svetega Duha. Po vstajenju ga je najprej daroval apostolom, kakor smo brali v prvem berilu »Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom« (Apd 2,4) in slišali v današnjem evangeliju: »Prejmite Svetega Duha!« (Jn 20,22). Vse Kristusovo življenje se je odvijalo pod vodstvom Duha: spočet je bil od Svetega Duha, Duh ga je vodil v puščavo, kjer se je postil, Sveti Duh je bil navzoč pri krstu. Ob nastopu v domači shodnici Jezus potrdi: »Gospodov Duh je nad menoj.« Končno je na križu izdihnil Duha. Ker je poln Duha, ga lahko po vstajenju podarja svojim učencem. Daje pa jim ga zato, da bi nadaljevali njegovo poslanstvo. Ko dihne v učence Duha, jim daje tudi nalogo: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni«. Učencem podarja Duha, da bi nadaljevali njegovo delo sprave in odpuščali grehe. Tudi prvi učenci, ki so na binkošti prejeli Svetega Duha, so ga prejeli, da bi »oznanjali velika Božja dela« (Apd 2,11). Dar Duha prejemamo zato, da bi lahko nadaljevali Kristusovo odrešenjsko delo.

Ljudje v Cerkvi imamo različne darove, pravi sveti Pavel v drugem berilu, a izvor vseh je isti – Sveti Duh (prim 1 Kor 12,4). Kako lahko spoznamo, kdo je res prejel dar Svetega Duha, kdo pa se samo baha in povzdiguje nad druge, da ima darove Duha? Merilo je, da darovi odpirajo človeka bratom in sestram v skupnosti, da so »v korist vseh« (1 Kor 12,7). Najvažnejše merilo pa je ljubezen (prim. Kor 13), ki je največji in temeljni dar Svetega Duha, ki med seboj povezuje vse druge darove. Brez njega drugi darovi lahko izgubijo pravi namen in pomen. Prosimo Gospoda, da bi sprejemali navdihe Svetega Duha. Prosimo ga tudi, naj darove, ki nam jih daje, uporabljamo v službi bratom in v službi medsebojne ljubezni. (Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,21–23)

Binkošti so lep, toda za mnoge neprijeten praznik. Kajti poklicani smo! Za božič in veliko noč lahko mirno ostanemo tudi samo gledalci – zdaj pa smo na vrsti mi. Od nas je odvisno, če bomo pustili Svetemu Duhu, da pristane v našem življenju, če se bomo pustili prežeti z njegovo živostjo, njegovim upanjem in pogumom. Od nas je odvisno, če si bomo pustili v sebi ozdraviti to, kar je ranjeno, če se bomo pustili potolažiti, kjer smo žalostni, in voditi, če smo zašli na napačno pot. Za božič in veliko noč je lažje, skriješ se za jaslice in križ. Binkošti pa so praznik, ko moramo pogledati sebe, ko je vse namenjeno nam. In bodite previdni, ko boste naslednjič prepevali: »Pridi, pridi Sveti Duh … Daj nam …« Sveti Duh bi vas lahko prijel za besedo! (Andrea Schwarz)