(Lk 1,39–45)

Pozdrava Zdrava Marija ni izrekel človek, ampak je prvi del molitve, ki jo kristjani velikokrat ponavljamo – pomislimo samo na rožni venec – izrekel ga je angel pri oznanjenju: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj« (Lk 1,28). Tem sledijo Elizabetine besede, ki jih beremo v evangeliju 4. advente nedelje: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42). Kot razlago temu pozdravu dodajamo še besedo Jezus ter se priporočamo z molitvijo Sveta Marija. V kratkih besedah te molitve so zbrani poglavitni nazivi Device Marije, ki jo v adventnem času še posebej častimo, ker je svetu rodila Odrešenika. Zato ji Elizabeta vzklika v evangeliju: »Blagor ji, ki je verovala!« (Lk 1,45). V tem prvem evangeljskem blagru teta Elizabeta hvali Marijino vero, saj je Marija bila v veri poslušna, zato je spočela in svetu prinesla Besedo, Božjega Sina Jezusa Kristusa. Elizabetinemu blagrovanju Marije, ki je verovala in zato postala Božja mati, se pridružuje še blagor, ki ga je neka žena v množici izrekla Jezusu: »Blagor telesu, ki te je nosilo!« (Lk 11,27), on pa ji je odvrnil z blagrom, ki velja Mariji in vsem nam: »Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (Lk 11,28). Večna Beseda je Božji Sin, ki ga Marija prinese na svet. Marija je zato podoba Cerkve in vsakega kristjana: v veri posluša Božjo besedo, jo sprejme in njeno telo jo »upodobi«. V veri se popolnoma podari Besedi, da bi se ta lahko utelesila, in tako iz Besede naredi Podobo, ki postane vidna. Ko se bližamo prazniku Kristusovega rojstva, prosimo Gospoda, da bi tudi mi po zgledu Marije, ki je verovala (Lk 1,45), v veri poslušali Božjo besedo in jo na priprošnjo Božje Matere upodobili v svojem življenju.

(Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

»Blagoslovljêna ti med ženami in blagoslovljèn sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?

(Lk 1,41–43)

To nedeljo, se nahranjeni z evharističnim kruhom pridružujemo Devici in Materi, ko se polna skrivnostnega pričakovanja približuje Zaharijevi hiši. Slišimo Elizabetin pozdrav in zaznamo dete, ki se veseli Zveličarja. Od kod ta milost, da smemo biti navzoči pri prepletanju nedoumljivih skrivnosti? Z Marijo pojemo hvalnico Vsemogočnemu, ki nam prihaja naproti in nas teši v bridkostih in nam izmiva rane, ranjen z našimi grehi, blagrovan z našim kesanjem, blagohoten in odpuščajoč. Ostani z nami, Gospod, spremi nas in blagoslovi v slapovih Božje milosti.

(Berta Golob, Zahvala za Božji kruh)