(Jn 511–18)

Kdo ne pozna bolečine staršev, ko se otroci zanje ne zmenijo več? Komu je danes tuja bolečina mladostnikov, ki ne doživijo ljubezni in razumevanja staršev? Kdo od nas ni doživel zavrnitve od človeka, od katerega jo je najmanj pričakoval? Verjetno je ena izmed najbridkejših človeških izkušenj prav doživetje zavrnitve, še zlasti zavrnitev ljudi, ki smo jim hoteli dobro ali smo jim kaj dobrega tudi storili. Uvod v Janezov evangelij, ki opisuje »spust« Kristusa, Božjega Sina, opiše tudi zavrnitev Kristusa, Božje Besede: »V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli« (Jn 1,11). »Svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal« (Jn 1,10). Kristus, ki biva v Božji luči, se »spusti« na svet, občuti grenkobo zavrnitve. Vendar je njegova odločitev nepovratna. Ljudem se približa, stopi mednje in postane eden izmed njih: »Beseda se je naselila med nami.« Človeštvo se zapira v svojo sebičnost in napuh, ki mu preprečujeta stik z Besedo, Kristus pa še danes hodi po cestah našega sveta, trka na vrata našega srca, tudi v zavesti, da ga mi lahko  zavrnemo: »Stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu« (Raz 3,20). Kristus se je ponižal in se iz bivanja v luči spustil v svet teme in greha. Poleg njegovega spusta pa obstaja še »spust« njegovega učenca – kristjana, Božjega posinovljenca. Ob božiču mi je starejša vdova pripovedovala, kako je skrbela za otroke, se zanje žrtvovala, a se je sedaj nihče od njih ne spomni. Niti za praznike. Njena ljubezen doživlja zavrnitev. »Izredno težko mi je zaradi tega, zlasti za praznike, a obenem prav ob praznikih čutim, kako mi je Bog blizu. To me drži pokonci,« je še dodala. Vedno sem občudoval ljudi, ki so zmogli v veri sprejeti razočaranja, življenjske udarce ter zavrnitve, in nikoli nisem razumel, kako morejo nekateri reči, da so verni, pa niso pripravljeni storiti prvega koraka in zaradi Kristusa sprejeti kake zahtevne naloge. Tisti, ki v svoje življenje sprejme Kristusa in doživi njegovo ljubezen, bo v njem dobival moč, da bo tudi v trenutkih razočaranja in zavrnitve zmogel naprej.

(Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

»Ta je bil, o katerem sem rekel: On, ki pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej ko jaz.«

(Jn 1,14–15)

Jezus je beseda, ki jo je treba razglašati. Jezus je resnica, ki jo je treba povedati. Jezus je življenje, ki ga je treba živeti. Jezus je ljubezen, ki jo je treba ljubiti. Jezus je veselje, ki ga je treba deliti z drugimi. … Zame je Jezus moje vse nad vsem.

(Po: Mati Terezija, Bog ljubi danes po nas)

Jezus se pokaže kot oseba, ki je tako izvirna, da nima primerjave v celotni zgodovini, zato tudi ni nič nenavadnega, da smo zgodovino pričeli na novo šteti prav ob njegovem rojstvu. Krščanski pogled na čas se zato razlikuje od vsakega drugega. Pri njem »ne gre preprosto za zgodovinsko prepričanje, ampak za teološki kriterij: prihod Kristusa je središče zgodovine, kajti samo on ji daje njen pomen in njeno odrešenjsko vrednost. Vsi dogodki zgodovine, predhodni ali tisti, ki sledijo, se nanašajo na Kristusa in se vrednotijo v luči osebe in delovanja njega, ki vključi v zgodovino svojo milost. Čas postane tako pogoj odrešenjske možnosti.

(Po: M. Turnšek, Najdragocenejše)