Četudi so bili Jezusovi učenci pogosto negotovi glede njegovih napovedi (kakor smo pogosto tudi mi danes), Jezus sam v današnjem odlomku Lukovega evangelija daje absolutno gotovost, da se bodo uresničile tudi besede, ki zadevajo njegov prihod, njegovo vrnitev. Nihče ne ve ne za tisti dan ne za tisto uro. Edina gotova stvar je, da bo tisti dan nenaden, kakor potop; prišel bo, ko ga nihče ne bo pričakoval (Lk 24,37–39), in bo dan sodbe, ločitve dobrih od hudobnih, kakor nam govori izraz: eden bo sprejet, drugi puščen. To učenje postavlja učenca v položaj neposrednega pričakovanja. Jezusove besede namreč dajo čutiti, da bo ta dan skoraj prišel, saj pravi: blizu je, pri vratih. To so tipični izrazi krščanskega oznanjevanja. Ne moremo jih presojati kvantitativno. Njihov namen je ohranjati upanje živo. Dejstvo, da je Božje ljudstvo pri izpolnjevanju svojega pričevanja podvrženo nadlogam in okoli sebe vidi svet, ki je v krizi, ki propada, ki se vdaja pokvarjenosti, in kljub temu ugotavlja, da se oznanjevanje evangelija nadaljuje, pomeni, da se bo novi svet vsak čas pokazal. Lahko se zgodi vsak trenutek, kakor se je v trenutku razbesnel potop. Pomembno je, da se bomo tisti dan nahajali v pravi smeri zgodovine. Storimo tudi sami kaj v tej smeri? (Po: M. Galizziju)

Čujte torej, ker ne veste, katero uro pride vaš Gospod. To pa vedite, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, čul in bi ne pustil spodkopati svoje hiše. Zato bodite tudi vi pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov. (Mt 24,37–44)

Andrea Schwarz je v svoji knjig zapisala takole: »So ure, dnevi, včasih celo meseci ali leta v življenju človeka, ko stoji pred zidovi, ne ve več, kako naprej, ko se (na videz) nič več ne premika… Zame so to slabi časi. Sama sebe več ne maram, saj bi pravzaprav rada bila popolnoma drugačna: v gibanju, da bi ukrepala, vedno vedela, kako naprej, bila vesela, kljub preprekam, ki stopajo v moje življenje.« Verjetno mnogim precej poznano občutje. Vedno več ljudi današnjega časa se znajde v podobni situaciji. Nedelja Karitas pa nas vse kristjane vzpodbuja k čutu za sočloveka. Ni zgolj materialna pomoč tista, ki da nekomu čutiti, da je razumljen. Več je vredno začutiti sočloveka v praznini in obupu njegovega življenja, stopiti k njemu, mu z drobno kretnjo, prijazno besedo, čutom za njegov problem prinesti v njegovo življenje tisto Ljubezen, ki je pripravljena iti čez vse prepreke. Če nam bo uspelo na tak način živeti svoje krščanstvo, bo tudi Karitas–Ljubezen zaživela v polnosti. Bo pomirjala, dajala upanja in prave moči.