Evangelist Luka nam pripoveduje bržkone najlepšo vstajenjsko pripoved, kar jih je: srečanje Jezusa z emavškima učencema. Jezus je nespoznani popotnik, ki gre z obema učencema, ki zapuščata mesto Jeruzalem. Kajti upanje, ki sta ga gojila, se ni izpolnilo. Jezus, o katerem sta mislila, da je bil veliki prerok, je bil križan. Toda ker sta drug z drugim še govorila o svojem razočaranju, se lahko začne Vstali z njima pogovarjati in jima njuno izkušnjo razlagati drugače. Vstajenje pomeni tudi tukaj novo razlago Jezusovega življenja, pa tudi novo razlago naše lastne življenjske poti. Na naši poti se nam pogosto godi ravno tako kakor emavškima učencema. Postanemo razočarani. Iluzije, ki smo si jih ustvarili o življenju, se zrušijo. Tudi mi včasih verujemo, da smo »mogočni v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom« (Lk 24,19). In potem je naša samopodoba križana. Vse nam je vzeto iz rok. Stojimo pred črepinjami svojega življenja. Potem bi najraje od tega pred samim seboj zbežali. Toda na naši poti nismo sami. Dokler govorimo drug z drugim, bo Jezus, Vstali, šel z nami in nam odpiral smisel naše življenjske poti. Beseda »Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo« (Lk 24,26) je ključ do razumevanja Jezusove, pa tudi naše lastne usode. Bila je Božja volja; ne moremo več povpraševati, če je moral Mesija trpeti, da bi dospel v svojo slavo. Pa tudi naša pot je, da skozi mnoge stiske dospemo do resničnega življenja, v slavo, ki nam jo je Bog pripravil, na način, ki si ga je Bog za nas zamislil. Dobro je, da smo postali razočarani, da so uničene podobe, ki smo si jih napravili o nas samih. Samo tako dospemo v Božjo slavo. Samo tako lahko postanemo podoba, ki si jo je o nas naredil Bog. (Po: A. Grünu)

In glej, dva izmed njih pa sta prav tisti dan šla v kraj, ki se imenuje Emavs in je šestdeset tečajev oddaljen od Jeruzalema. Med seboj sta govorila o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je približal sam Jezus in šel z njima, njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala. (Lk 24,13–16)

Jezus je z učencema »vstopil, da bi ostal z njima« (Lk 24,29). To je po Luku smisel vstajenja: Jezus je z nami povsod, kamor gremo, in ko se ustavimo, obeduje z nami. Evharistija je kraj, kjer se srečamo z Jezusom. Jezus je pri učencih gost, toda vede se kot domači oče, saj sam vzame kruh, ga blagoslovi, razlomi in ga deli. Prav po tem, kako to stori, učenca očitno spoznata Vstalega. In kasneje postane lomljenje kruha kraj, ko vedo, da je med njimi Vstali. V vsakem lomljenju kruha, v vsaki evharistij je sam vstali Jezus tisti, ki jim lomi kruh in jim izkazuje svojo ljubezen. (A. Grün, Izkusimo velikonočno veselje)