(Lk 4,21–30)

Nekajkrat sem se v življenju »opekel«, ker sem k bližnjemu pristopil s predsodki, ki so mi jih pomagali ustvariti drugi ljudje, ali pa sem jih »pridelal« kar sam. V drugih sem videl tisto, kar sem želel videti. Hotel sem jim pripisati lastnosti, ki sem jim jih želel pripisati, nisem pa se poglobil v tiste, ki so jih imeli. Tako sem si ustvaril pregrado, ki mi je otežila pristop k sočloveku. Nekaj podobnega so storili Jezusovi rojaki iz mesta Nazaret, kjer je odraščal. V Jezusu so videli le Jožefovega sina. Mislili so, če bi imel kaj, kar bi lahko dal, potem bi moral to dati najprej njim. Ker niso pokazali pravega navdušenja zanj, tam ni storil nobenega čudeža, ampak je rojakom povedal, da ni pomembno, kdo si (tujec, domačin, rojak …),  ampak, koliko vere imaš. V Božjem kraljestvu ni privilegirancev. Božja ljubezen deluje tam, kjer sta človeška potreba in vera, ki je to pomoč pripravljena sprejeti. Kristus je navedel tudi dva primera iz zgodovine: Elija je pomagal vdovi iz Sarepte in v času preroka Elizeja je bil ozdravljen Naaman. Tako Elizej kot vdova sta bila tujca in pogana, a sta verovala in sta bila pripravljena sprejeti pomoč. Vera je drža sprejemanja. Tako znova vidimo, da vere ne smemo zožiti samo na razumsko dejanje, ampak celostno sprejetje, in je zato ne moremo ločiti od življenja, tega pa od ljubezni. Ker vera pomeni celostno sprejemanje, pomeni ljubezen. Zato velja: bolj ko boš ljubil Boga, bolj ga boš spoznal. Bolj ko boš ljubil Cerkev, globlje jo boš spoznal. Bolj ko boš ljubil človeka, bolje ga boš spoznal. Ljubezen odpira nove in neizmerne razsežnosti, saj pravi sv. Pavel v  znamenitem hvalospevu ljubezni, ki ga beremo v drugem berilu današnje nedelje: »Ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje. … Ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice« (1 Kor 12,4–6). Prosimo Gospoda, da bi se v moči in luči ljubezni zmogli bližati sočloveku in Bogu.

( Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

Ko so to slišali, so se vsi v shodnici razsrdili. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njihovo mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.

(Lk 4,28–30)

Ljubezen vse prestane: Postavi se ob drugega, da ga podpira in nosi. Stoji mu ob strani, ne glede na to, kako se razvija in kakšen se pokaže. Ob njem ostaja v vseh njegovih zmotah in zablodah. Vse to zmore, zato ker vse veruje in vse upa, ker v drugem vidi dobro in zaupa, da se bo dobro v jedru vedno bolj razkrivalo. Ljubezen je kot steber, na katerega se drugi lahko nasloni, steber, ki nosi hišo skupnosti. V ljubezni je mnogo moči. Grška beseda za »prestati« je »hypomenein«, izhaja iz bojne govorice. Pomeni pa: ostati, da odbiješ sovražni napad, postaviti se po robu, ne se izogniti. Ljubezen se ne pusti tako zlahka premagati. Postavi se po robu sovražnim močem. Verjame v zmago. Močnejša je kot vse, kar bi rado pokopalo življenje.

(Anselm Grün, O čudežu ljubezni)