Kristus v današnjem evangeliju ponovno napove, da bo »izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal« (Mr 9,31). Učence tako pripravlja na osrednji dogodek svojega življenja – veliko noč. Kar samo od sebe se zastavlja vprašanje, le zakaj so se ljudje zarotili proti Kristusu. Zakaj so mu povzročili toliko trpljenja in toliko zla in na njem pokazali toliko sovraštva, da so ga umorili? Ravnanje ljudi je še toliko bolj nerazumljivo, ker vemo, da je Kristus utelešena ljubezen nebeškega Očeta, da je tako ljubil človeštvo, da se njegova ljubezen ni ustavila niti pred žrtvijo in trpljenjem. Lahko bi rekli, da znani rek ne drži vedno: »Ljubi, da boš ljubljen.« Ko pa sem samo jaz srečal že toliko ljudi, ki so doživeli nasprotno: starše, ki so vse naredili za otroke, pa niso prejeli niti najmanjše zahvale. Ljudi, ki so toliko storili za druge, pa niso doživeli niti hvaležnosti, kaj šele povračila. Človek, ki bo ljubil zato, da bo ljubljen, bo prej ali slej razočaran in lahko celo zagrenjen. Zato se raje ravnajmo po besedah: Ljubim, ker sem ljubljen. Ker me Bog ljubi, ljubim druge. Kristjani prihajamo v cerkev in k zakramentom, da obnavljamo spomin na to, kako smo dragoceni Bogu in kako nas ljubi in se učimo pri Kristusovi darujoči se ljubezni, da jo lahko potem darujemo drugim. Samo ljubljeni ljubimo. In ker sem ljubljen, zmorem ljubiti prvi. V današnjem evangeliju se učenci prepirajo med seboj, kdo je med njimi največji (prim. 34). In za »stolčke« se prepirajo tik za tem, ko jim Kristus razodene, da jih tako ljubi, da bo šel v smrt zanje … Na njihove »karierske« načrte tako Kristus pravi »… kdor mene sprejme«. Kdor resnično sprejme Kristusa v svoje srce in na sebi izkusi Božjo ljubezen, bo sposoben velikih stvari. Sposoben bo narediti prvi korak do drugega in sprejeti tisto, česar sicer ne bi zmogel. Sposoben se bo odpovedati prvemu mestu, ne da bi bil zaradi tega zagrenjen, saj je prej okusil »kako dober je Gospod« (Ps 34,9 in 1 Pt 2,3) in kako »močna je do nas njegova ljubezen« (Ps 117,2). (Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje in ga objel ter jim rekel: »Kdor koli sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; in kdor mene sprejme, ne sprejme mene, marveč tistega, ki me je poslal.« (Mr 9,36–37)

Naj ti izkažemo hvaležnost, Gospod, ker nas svariš pred prepirljivostjo in nas učiš modrosti. Preveč smo podvrženi zavisti. tebi pa je draga miroljubnost. Premalokrat te prosimo, da nam stoj ob strani, zato bodi zahvaljen, da prihajaš naproti, še preden se samo zavemo svoje nebogljenosti. Hvala za varnost v tvojem zavetju, hvala za dar miru. (Berta Golob, Zahvala za Božji kruh)