Današnji evangelijski odlomek, ki ga pred nas postavlja evangelist Luka, nič kaj prijetno ne zveni našim ušesom. Če smo ubogi hlapci kot pravi eden od prevodov tega odlomka – kaj naj Bog z nami počne? Če smo nekoristni, kot pravi druga možnost prevoda tega istega odlomka, smo mu samo v nadlego? Nažene naj nas, kot nažene nekoristnega hlapca pameten gospodar. A nas Bog ne nažene. Mora že imeti tehten razlog za to.

Ubogi in nekoristni smo v pomenu, da bi vse, kar storimo, mogel namesto nas storiti kdo drug. Ko to vemo, se osvobajamo lažne samovšečnosti, ki se rada nadvse postavlja in občuduje samo sebe.

Osvobojeni te samovšečnosti pa moremo postati Bogu še kako koristni. Marija je bila koristna Gospodova dekla. Apostol Pavel je bil koristen služabnik Jezusa Kristusa. Koristna sta bila Ciril in Metod, koristna Slomšek in Baraga, koristna je bil mati Terezija, koristni smo vsi, kadar storimo vsak svojo dolžnost. Če nas bo Gospodar, ko pride, našel pri delu, bo on postal naš služabnik. Posadil nas bo za svojo mizo ter nam stregel, kakor to počnejo služabniki.

Še to je vredno dodati: Nekoristne hlapce nas Kristus imenuje zato, ker bi na vsako mesto, ki ga kdorkoli od nas zavzema, mogel postaviti koga drugega. Nihče ni nenadomestljiv. Da pa smo tudi koristni, priznava Jezus sam, ko pravi, da smo storili, kar smo bili dolžni storiti. Pripravili smo mu večerjo in mu postregli, kakor je od nas pričakoval. Starši so storili, kar so bili dolžni, ko so rodili in vzgajali otroke, duhovniki, ko so oznanjali evangelij in vernike posvečevali, zdravniki, ko so bolnim vračali zdravje, umetniki, ko so ustvarjali lepoto, kmetje, ko so pridelovali kruh, gradbeniki, ko so postavljali bivališča. Politiki, ko so se (če so se) trudili za skupno dobro. (Po: Beseda da Besedo)

In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa je rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi tej murvi lahko rekli: ‚Izruj se s korenino in se presádi v morje‘ in bila bi vam poslušna.« (Lk 17,5–6)

Kakšna je naša vera? Zaupamo Božji moči ali se zatekamo k alternativam, ki se na koncu izkažejo jalove? Mnogo truda, morda še več denarja, a na koncu brez uspeha. Ko bi vse vložili raje v to, da bi utrdili našo vero, povezanost z Bogom in se prepustili njegovim načrtom, bi nam bila marsikatera »murva« prej poslušna in počela nemogoče. Vzpodbuda današnje Božje besede je prav v tem, da bi vsakodnevno poglabljali našo vero, ki ima moč, kakršne nima noben horoskop, vrač, vedeževalec … Le kanček (kakor gorčično zrno) tistega pristnega zaupanja v Boga nam je potreben, pa še tega velikokrat ni v našem življenju. Če se sami ne trudimo zanjo, je vsakršna prošnja k Gospodu zaman.