Evangelist Luka nam želi spregovoriti, da smo velikokrat v nevarnosti, da bi se s svojo molitvijo postavljali nad druge, se imeli za boljše od drugih. Da bi skušal to nevarnost enostranskega idealnega upodabljanja preprečiti, nam spregovori v priliki. Molitev farizeja je pobožni narcizem (narcizem: občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote). Vrti se samo okrog sebe. V tej priliki pa sta predstavljena dva načina molitve: molitev samopravičnega farizeja in molitev ponižnega cestninarja. Že samo navzven sta njuni molitvi različni. Medtem ko je molitev farizeja dolga, je cestninarjeva kratka. Temu nasproti je priprava na molitev pri farizeju kratka. Preprosto se postavi tja in začne moliti. Cestninar pa ostane zadaj, se boji pogledati proti nebu in se udarja na prsi. Svojo molitev izrazi predvsem »v telesu«, s kretnjami. Farizej pa se v molitvi vrti le okrog sebe. Boga uporablja za to, da postavi samega sebe v pravo luč. Ne gre mu za Boga, ampak za lastno samopravičnost. V grščini beremo dobesedno takole: »Molil je k samemu sebi.« Sicer uporablja besedo »Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje« (Lk 18,11), toda v molitvi ostaja pravzaprav pri sebi. Ne zre v Boga, temveč le na samega sebe. Ne le on, temveč mnogi pobožni ljudje mislijo, da molijo k Bogu. Toda ostajajo pri sebi. Molijo k sebi samemu. Molijo samega sebe. Zlorabljajo molitev, da bi predstavili svojo veličino, da bi pred Bogom in pred ljudmi postavili sebe v lepo luč. Cestninar pa nasproti temu čuti svojo oddaljenost od Boga. Pred Bogom spoznava, kdo v resnici je. Tako se tolče po prsih in moli: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku« (Lk 18,13)! Jezus sam poda sedaj komentar k tema načinoma molitve. Cestninar gre po svoji molitvi opravičen domov. Pred Bogom je spoznal resnico o samem sebi in mu jo poln kesa predložil. Samo molitev, v kateri stopimo pred Boga brez prizanašanja samemu sebi, nas bo naravnala na Boga in opravičila. (Po: A. Grünu)

Farizej se je postavil in je sam pri sebi tako molil: »Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešuštniki, ali tudi kakor ta cestninar; postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega, kar dobivam.« Cestninar pa je od daleč stal in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan in, kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 18,11–14)

»Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden farizej in drugi cestninar.« (Lk 18,10)
Ta dva predstavljata nas vse: grešniki smo, kot je bil cestninar, in prav po farizejsko se imamo včasih za pravične. Zato premislimo, preden s prtom pokažemo na druge. Preostali štirje prsti namreč kažejo nazaj, na nas!