(Mr 13,24–32)

Sodobni človek nerad govori o koncu sveta in seveda o lastnem koncu, smrti. Danes otrok natančno ve, kako je prišla na svet njegova sestrica, ne sme pa ničesar vedeti, kako je umrla in bila pokopana njegova stara mama. Najbrž je ta beg pred smrtjo posledica negotovosti sodobnega človeka, ki ne vidi nobene trdne opore v življenju. Kristus je v svojem oznanjevanju govoril tudi o končni prihodnosti sveta in človeka. Tako v današnjem evangeliju beremo temno napoved: »V tistih dneh, po tisti veliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale« (Mr 13,25). Morda smo se ljudje osredotočili na grozote in stiske ob koncu sveta, opisane v evangeliju. Toda Jezusove besede nas nočejo prestrašiti. Ravno nasprotno! Kljub temu da bo med narodi velika stiska in bodo nastopili hudi časi, se tistim, ki zaupajo v Boga, ni treba bati: »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba.« Podobno pravi tudi prerok Daniel v prvem berilu: »V tistem času (velike stiske) bo rešeno tvoje ljudstvo« (Dan 12,1).  Bog tistih, ki zaupajo vanj, tudi v največji nesreči ne bo zapustil, ampak bo prišel k njim. To Kristusovo oznanilo je polno upanja, ki nas navdaja ob tesnobi, da bo gotovo nastopil naš osebni konec, pa tudi konec sveta in vesolja. A tudi ko bo vse propadlo, ko ne bo več nobene trdne točke, ostaja velika in edina trdnost Bog. Kristus v današnjem evangeliju ne govori samo, kaj bo prešlo, ampak predvsem govori o tem, kaj bo ostalo: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle«. Vse, kar je na svetu, bo minilo, ostalo bo samo tisto, kar je Božje. »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8), zato bo ostalo to, kar smo v življenju povezali z Božjo ljubeznijo! Trudimo se predvsem v tej smeri.

(Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa nihče ne ve, niti angeli v nebesih niti Sin, ampak le Oče.

(Mr 13,26.31–32)

Zahvaljen, Gospod, da si nam pripravil odrešenje. Ne po vzoru velikih duhovnikov, katerih daritve niso mogle izbrisati grehov, ampak kot Božji Sin, ki sta mu podložna tudi satan in smrt. Veselimo se snidenja iz obličja v obličje, rešeni vseh vezi in spon. Zahvaljen za neizmeren dar odrešenja. S čim naj ti povrnemo za milost, ki nam jo rosiš z neba?

(Berta Golob, Zahvala za Božji kruh)

Vsako živo bitje ima na zemlji svoj čas, da vzklije, se razvije in premine. Bog je v svoji previdnosti in modrosti tudi naše bivanje tako uredil, da se ne izmakne tej zakonitosti. To je za človeka od vsega najbolj boleče. Človek mora tudi sredi največjega zagona nekega dne vse odložiti in pustiti. Mnogi ljudje so že večkrat napovedali konec sveta. Mnogi to še vedno poskušajo, nam, ki  verujemo, je pa zadosti jasno rečeno: »Za tisti dan ali uro ne ve nihče, niti angeli, ne Sin, ampak le Oče.« Na zaskrbljena vprašanja, ki jim je vselej primešana šibka vera, odgovarja Kristus in našteva zunanja znamenja – zamenja konca sveta. Preko teh opozarja tudi na dušne stiske. Vso oporo in pomoč nam zagotavlja v presveti evharistiji in nas vabi, naj se trudimo drug z drugim živet stanovitno, saj bomo le tako rešili svoje duše. Ne gre namreč za to, kdaj bo konec sveta, ampak kako ga bomo pričakali.

(Po: Bogoslužno leto B)