Jezus se v današnjem evangeliju obrača k ljudem, ki sicer poznajo Janeza, in jim ga odkriva pod pristnejšim vidikom. Da bi bolj vpletel svoje poslušalce, jim postavlja vprašanja, vendar ne pričakuje njihovega odgovora. Odgovor daje kar sam, ko opisuje močan, odločen in strog Krstnikov značaj: Ni bil trst, ki ga veter maje, in še manj zlomi: pismouki in farizeji so se tega zavedali, pa tudi Herod, ker se Janez ni bal mogočnih. Ni bil mehkužnež, ni se oblačil po modi, njegova strogost je bila pregovorna. Iz tega izvira tudi Jezusovo vprašanje, ki je središče njegovega govora o Janezu in temelj za razumevanje tega, kdo je Janez v resnici bil. Janez je hotel spoznati Jezusovo identiteto in začne prav z vprašanjem: »Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, še več kot preroka.«

Da je bil Janez prerok, ni nihče dvomil; nasprotno, nekateri so celo mislili, da je on Mesija. Zdaj pa, ko so slišali, da je še več kot prerok, so postali pozorni in Jezus jim ga opiše kot tistega, ki tudi spolnjuje postavo in preroke. Janez se torej kaže kot »glasnik«, kot »predhodnik«, ki mora pripraviti pot Mesiji! Toliki Božji prihodi, ki so bili napovedani in potem uresničeni v zgodovini Izraela, so se počasi konkretizirali v mesijansko pričakovanje »tistega, ki mora priti«. Pričakovanje njegovega prihoda je vedno imelo dva vidika: vidik sodbe in vidik rešitve ali ozdravljenja. Krstnik je poudaril prvi vidik: Jezus ga ne zanika, vendar se v svojem delovanju zaenkrat raje predstavlja kot tisti, ki zdravi in rešuje. (Po: M. Galizziju)

In Jezus jim je odgovoril: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se blagovest oznanja; in blagor mu, kdor se nad menoj ne spotakne.« (Mt 11,4–6)

Podobnih osebnosti, kot je bil Janez Krstnik, v več kot dvatisočletni rasti Kristusove Cerkve ni malo. Tudi v našem času so navzoče. Hodile so za Kristusom. Opirale so se na zgled Janeza Krstnika, Kristusove Matere Marije, drugih evangelijskih likov in svetniških osebnosti, vendar so ob tem ohranile svojo edinstveno človeško samobitnost. Živele so v povezanosti s časom, obenem pa tudi s preteklostjo, predvsem pa v povezanosti z Jezusom Kristusom, ki ostaja isti včeraj, danes in jutri.

Tudi mi smo povabljeni, da v današnjem času, v našem okolju živimo ne le z besedo, temveč predvsem z zgledom ter na tak način pripravljamo Kristusu pot do bližnjih in daljnih bratov in sestra. Ostanimo trdne osebnosti, z jasnim nazorom in pristnim zgledom. Adventni čas je kot nalašč za takšne odločitve. (Po: S. Janežiču)