V središču evangelijskega odlomka je žena. Zanimivo je, da Luka večkrat opisuje žene kot vdove ali kako drugače samostojne. Žena ni določena po možu. Je trdna sama v sebi. Tako tudi pri tej ženi ne gre za njen odnos z možem, temveč za njo samo. Ima deset drahem. Deset je število celovitosti. Kdor poseduje deset drahem, je popoln in zdrav. Toda žena je eno drahmo izgubila. Ena je prav tako podoba edinosti. Če je žena izgubila eno drahmo, je načeta njena celovitost, njena edinost s samo seboj in z Bogom. Izgubila je svoje središče. In brez tega središča ji tudi devet ostalih drahem nič ne koristi. Se razletijo. Med sabo niso več povezane. Žena se zaveda svoje izgube. Izgubila je samo sebe. Gregor Niški razlaga drahmo kot podobo za Kristusa. Psihološko bi lahko rekli, da drahma simbolizira lastni jaz. Kdor je izgubil lastni jaz, ta navzven počne marsikaj, a vsemu temu primanjkuje središče, moč, jasnost. Sedaj žena prižge svetilko. Za Gregorja je to razum. Potrebuje luč razuma, da bi razsvetlila temo nezavednega in tam iskala izgubljeno celovitost. Evangelist Luka misli tukaj gotovo tudi na luč vere. Samo po veri je razum resnično razsvetljen. Božja luč je, ki jo potrebujemo, da bi v naši notranji hiši iskali drahmo. Žena pomete vso hišo. Pomete umazanijo, ki se je nabrala na tleh njene hiše. Ta umazanija je podoba nepazljivosti, s katero živimo. Če se podamo v mnoge dejavnosti nepazljivo, se naša hiša umaže. V hiši nismo več gospodarji. Sloj prahu se nabere na tleh naše duše. Tako moramo krepko pometati, da bi zopet prispeli do prvotnega sijaja naše duše. In žena išče neumorno, skrbno, natančno, vneto. Srčno si želi ponovno najti svojo drahmo. Človek ni le iskalec Boga, temveč išče tudi samega sebe, svoje resnično bistvo.  Žena najde svojo drahmo. Najde samo sebe. Zdaj skliče svoje prijateljice in sosede: »Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila« (Lk 15,9). Kdor najde samega sebe, ta najde tudi nov odnos do ljudi.  (Po: A. Grünu)

»Kdo izmed vas, ki ima sto ovac in eno izmed njih izgubi, ne pusti  devetindevetdesetih v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na svoje rame… (Lk 15,4-6).

Čudim se, kako Bog v svoji dobrohotnosti da veliko vrednosti tistemu, kar se je izgubilo in je potem najdeno, kot da bi bila sreča vsega človeštva odvisna od vrnitve grešnikov v Očetovo hišo. Vprašam se, kaj sem izgubila dragocenega. Še več, katero stvar, izgubljeno v svojem življenju, sem pripravljena iskati z vsemi močmi do konca kot žena v evangeliju? Kaj bi pomenilo v mojem življenju »prižgati svetilko«, »pometati hišo« ter »skrbno iskati«? Zanimivo, kadar izgubim dokument, denarnico, dežnik, ključe, očala … vem, kaj je treba narediti in se takoj lotim iskanja. Če mi ne uspe, molim k svetemu Antonu. Redkokdaj se zgodi, da česa ne najdem. Če pa izgubim smisel za humor, zaupanje v nekatere ljudi, zbranost … se ni lahko lotiti iskanja in velikokrat ne vem, kje začeti. Današnja prilika mi pokaže pot iskanja. Najprej me opozarja, da ne morem izgubiti, česar nimam. Velikokrat mislim, da izgubim to ali ono, česar pravzaprav nikoli nisem imela. Nekoč sem čutila izgubo enega od prijateljev. Pozneje sem ugotovila, da sploh nisva bila resnična prijatelja. Živela sem v iluziji. Zato je treba prižgati svetilko, saj z lučjo drugih lahko vidimo lastno resničnost. Včasih so različne okoliščine v mojem življenju zakrile smisel za humor. Čeprav je ostal v meni, sem doživljala, kot da sem ga izgubila. Besede »pometati hišo« me spodbujajo, da bi iskala v vsakem kotičku in nevidnem prostoru svojega življenja to, kar mi je dragoceno. Če kljub temu ne najdem izgubljenega zaklada, me ta prilika spominja, da je treba z ljubeznijo vztrajati v iskanju, dokler ga ne najdem. Ob tem je pomembno, da sem pozorna na vsa znamenja, ki bi mi lahko pokazala pot do njega. (Teresa Cachot, Družina 2004)