Jezus nam ni naročil, naj bomo moka, ki je je v kruhu neprimerno več kot soli. Tudi ne pravi, naj bomo voda, katere je prav tako veliko in je za vse uporabna. Ni nam rekel, naj bomo sladkor, da bi se kdo zaradi nas oblizoval …

Jezus nam tudi ni zapovedal, naj bomo olje, vino, ogenj, meč ali kaj drugega pomembnega.

Sol naj bomo, preprosta in navadna sol, malce grenkega okusa, prav nič privlačna človeškim čutilom. Sol, ki je ne sme biti ne preveč ne premalo, če hočemo, da bo jed užitna.

Zamislimo se v drobec soli v kosu kruha. Osamljen je in izgubljen med moko, vodo in drugimi snovmi. Pa je vendarle potreben. Tiho in neopazno deluje s tem, da je tam, kamor spada, in tako, kakor mu je določeno.

Podoben občutek imamo morda tudi mi. Med množico, ki se razlikuje od nas, se zavedamo svoje majhnosti in osamljenosti. Toda Bog nas je postavil prav na to mesto in nam določil prav to vlogo. Ni samo potrebna, temveč je celo nezamenljiva.

Velikokrat nas kristjane kdo obsodi. Nekaterim to tako leže na dušo, da se umaknejo. Preprosto jih zmanjka. Drugi gredo vase in si pričnejo izpraševati vest, če nismo kristjani morda res postali pokvarjena sol, ki ni za drugo, kot da se zavrže in jo ljudje pohodijo. Spet drugi so ogorčeni; loteva se jih skušnjava, da bi postali ogenj in meč in obračunali z vsemi, ki si upajo kaj takega o nas misliti.

Z ničimer drugim ne bomo ovrgli trditve o »opiju za ljudstvo« kot z resnim in vztrajnim prizadevanjem, da bomo res to, kar nas je imenoval Kristus – zdrava in nesprijena evangeljska sol. (Po: F. Cerarju)

Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, marveč na svetilnik in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih. (Mt 5,14–16)

»…da bodo videli vaša dobra dela« nam daje navodila današnja Božja beseda. Cerkev ni luč sveta po modrosti svojega nauka in zakonov, ampak ker si zna »umazati roke« z dobrimi deli med ljudmi, v služenju, ki je ljubezen. Mi, ki smo Cerkev, kot služabniki ne moremo nikoli iskati svoje hvale, ampak moramo delovati tako, da bodo ljudje odkrili prisotnost Očeta in ga slavili, ker jih je doseglo njegovo odrešenje. (Mario Galizzi)