Dve obličji istega Kristusa

Objavil Tadej Pagon, Z 0 Komentarjev, Kategorija: Duhovne misli,

(Lk 9,28–36)


Ljudje se radi odločimo za dobro, a težko vztrajamo na poti dobrega. Velika preizkušnja na njej so ovire, zlasti trpljenje. Podobno je bilo z Jezusovimi učenci. Da bi jih opogumil, jih je Kristus vzel na visoko goro, kjer se je »videz njegovega obličja … spremenil«, da so »njegova oblačila belo sijala«. Pokazal jim je svoje veličastvo: »Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo.« Da bomo lažje razumeli ta ključni evangeljski odlomek, se spomnimo drugega dogodka, med obema lahko povlečemo precej vzporednic. Tik pred trpljenjem je Kristus spet šel molit na goro, tokrat na Oljsko. Spet je »s seboj vzel Petra, Jakoba in Janeza«, a tokrat ni pokazal svojega veličastva, ampak je začel od groze trepetati. Tudi njegovo obličje ni sijalo, ampak krvavelo. Zato da se ob trpljenju ne bi pohujšali, je trem učencem na gori pokazal svoje veličastvo ter svoje sijoče obličje, da takrat, ko ga bodo videli trpečega in nemočnega, ne bi obupali. Kot bi jim hotel reči: »Ko boste videli moj krvavi, razbičani in ponižani obraz, takrat se spomnite, kako je moje obličje sijalo v slavi na gori!« Zato bi narobe ravnal vsakdo, ki bi se zazrl samo v trpečega Kristusa. Le trpeči Kristus bi bil nemočen človek. Vendar pa Kristus tudi ni novodobski »skupek pozitivnih energij«, katerega obleka in obličje bi samo sijala, on pa ne bi izkušal trpljenja in preizkušnje. Pravilno gleda na Kristusa, kdor se zazre v njegov trpeči obraz v veri, da bo ta poveličan, in hvaležno časti poveličano obličje, ker je bilo to prej trpeče. Evangelij o Jezusovi spremenitvi na gori nam Cerkev daje v branje sredi postnega časa, ko morda že omagujemo v postnih prizadevanjih, da bi nas opogumila in nam pokazala, da naša postna odpoved in žrtev nista sami sebi namen, ampak vodita v poveličanje. Zato je današnja nedelja dan veselja in upanja: če svoje trpljenje in prizadevanje za dobro združujemo s Kristusovim in naša prizadevanja združujemo z njegovo ljubeznijo, bodo ta sijala nekoč skupaj z njegovim poveličanim obličjem.

(Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

In ko je molil, se je podoba njegovega obličja spremenila in njegovo oblačilo je postalo belo in se je svetilo. … Prišel pa je iz oblaka glas, ki je govoril: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!«

(Lk 9,29–31.35)

Šli smo s teboj na goro, bili smo kot Peter, Janez in Jakob, zrli smo v tvoje obličje, ožarjeno s svetlobo, in slišali tvoj pogovor z Mojzesom. Premagal nas je spanec kot že tolikokrat prej in še tolikokrat pozneje. Nisi se odvrnil od nas, še vztrajneje si iskal našo bližino. Včasih te nismo prepoznali, preveč si nam bil podoben; navaden popotnik, utrujen in žejen. Zdaj vemo in razumemo, lepo je šotoriti pri tebi na mehkem vzglavju tvojih milosti.

(Po: B. Golob, Zahvala za Božji kruh)

SMISEL TRPLJENJA: Z dogodkom spremenjenja na gori Jezus ni hotel okrepiti le apostolov, ampak želi okrepiti tudi nas, da se zavemo pomena in potrebnosti trpljenja v našem življenju. Trpljenje je nujno del človekovega življenja in se mu človek ne more izogniti; prej ali slej pride za vsakogar. Toda če ima človek v trpljenju pred seboj neko svetlo točko, če ima krščansko upanje, potem lahko trpljenje osmisli, ga lažje sprejme in ga trpljenje ne zlom. Če pa v trpljenju ni take svetle luči, postane vse nesmiselno in človeka vodi v obup. V tem da zna osmisliti trpljenje, je nepogrešljiva moč krščanske vere. Tudi za verne kristjane ostane trpljenje mučno in zlo, vendar ga verni zna in zmore z vero osmisliti in mu dati pozitiven predznak. Kristjani namreč vemo, da smo lahko »soudeleženi pri Kristusovem trpljenju« (1 Pt 4,13) in da bomo, če s Kristusom trpimo, z njim tudi poveličani (prim. Rim 8,17). To se morda zdi komu čudno, vendar takšen je Božji načrt, ki ga v polnosti ne moremo razumeti, lahko ga pa v veri sprejmemo. Kristjani verujemo, da je odrešenje največji dogodke v človeški zgodovini. Vemo pa, da se je naše odrešenje izvršilo prav po trpljenju. Jezus sveta ni odrešil z govori, čeprav je govoril tako prepričljivo in mogočno kakor nihče drug. Prav tako Jezus sveta ni odrešil s čudeži, čeprav je z njimi dokazoval svojo Božjo moč in je ljudi s čudeži tako očaral, da so ga hoteli postaviti za kralja. Jezus nas je odrešil s svojim trpljenjem in smrtjo na križu!

(Po: J. Kužnik, V Marijini šoli – Svetli del)