(Mr 12,38–44)

Pogosto pri vzgoji otrok ne žanjemo sadov svojega dela. Velikokrat se starši trudijo pri vzgoji, pa gredo otroci po svoje. Podoben občutek jalovosti imamo pri vsakdanjem delu, enoličnih obveznostih ali ponavljajočih se dolžnostih. Kako težko se je lotiti takih del! Kako težko je sesti k učbeniku neljubega predmeta, ko pa že »vemo«, da bomo za »veliko truda« dobili slabo oceno. In še veliko drugih dogodkov je v življenju, ko se nam zdi, da je naše delo malo vredno, mi pa nepomembni. Pa je vendar naš napor pomemben, kakor sta bila dragocena novčiča uboge vdove. Ta dva sta pred ljudmi malo veljala, saj ni šlo za veliko vsoto, pred Bogom pa veliko, ker je uboga žena ogromno žrtvovala. Bog namreč gleda drugače kot človek: »Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce« (1 Sam 16,7). Bog vidi v našo notranjost in gleda na to, koliko smo se trudili. Bog gleda na naše prizadevanje, pa čeprav se zdi skromno in nepomembno, kot na dar uboge vdove: na zunaj je skromen, Bogu pa je dragocen, ker je vanj položena ogromna žrtev. Ljudem, nemalokrat tudi duhovnikom, ki potožijo, da njihov trud ne rojeva želenih uspehov, rečem, da nas Bog ne bo sodil po uspehih našega dela, ampak po trudu, ki smo ga vložili vanj. Tudi naše delo ali naš napor ni vreden toliko, kolikor priznanja mu dajo ljudje, marveč toliko, kolikor smo se potrudili ali koliko napora smo vložili vanj. Bog zna blagosloviti tudi človeško nemoč, če je le naš namen pravi. To zgovorno poudarja prvo berilo. Vdova iz Sarepte je imela malo moke in olja, a je bila pripravljena to darovati preroku, Božjemu poslancu. In Bog je njeno žrtev obilno blagoslovil, saj »moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo« (1 Kr 17,16). Prosimo, naj Gospod tako obilno blagoslavlja tudi naše skromne sposobnosti in naj nam pomaga, da mu jih bomo dali velikodušno na voljo.

(Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

Ko pa je prišla neka uboga vdova, je vrgla dva novčiča, kar je ena četrtinka. In poklical je svoje učence ter jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi, kateri so metali v zakladnico. Zakaj vsi so vrgli od tega, česar imajo v izobilju, ta pa je vrgla od svojega uboštva vse, kar je imela, vse svoje premoženje.«

(Mr 12,42–44)

Zahvaljujemo se ti, Gospod, za dar tvojega trpljenja, s katerim nam izbrisuješ grehe, ker si se s svojo smrtjo daroval za nas. Zahvaljen, da si živel med nami učlovečen, da si se hranil z darovi zemlje in nas učil posnemati cvetje na polju in ptice pod nebom, ki ne sejejo in ne žanjejo, pa vendar živijo. Zahvaljen za vse sadeže in plodove, za mir in vsakršno blaginjo.

(Berta Golob, Zahvala za Božji kruh)