Dobro je biti z Gospodom

Dobro je biti z Gospodom

Objavil Tadej Pagon, Z 0 Komentarjev, Kategorija: Duhovne misli,

Koliko kristjanov je zvestih Kristusu na božič in veliko noč, za poroko in krst, odpovemo pa, ko je potrebno v vsakdanjem življenju pokazati svojo vero in v življenjskih preizkušnjah dokazati zvestobo Kristusu. Koliko zakoncev je zvestih obljubam, ki so jih dali pred Bogom na dan poroke, pozneje pa … Celo nekateri duhovniki, žal, pozabijo na zvestobo Kristusu! Veliko kristjanov je zvestih Kristusu samo do keliha …

V evangeliju današnje nedelje beremo, kako je Kristus učence peljal na »visoko goro«, kjer se je »vpričo njih spremenil« (Mt 17,3). Izjemno doživetje je apostola Petra tako prevzelo, da je rekel: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod« (4). Kristus pozna človekovo slabost, da se hitro navduši, a se prav tak o hitro naveliča. Ve, da apostolom manjka vztrajnosti. Pa ne samo njim, vsem ljudem manjka vztrajnosti v dobrem. Kristus vzame s seboj učence na goro, da bi ob razodetju njegovega veličastva izkusili lepoto njegove bližine in bili pripravljeni stopiti z njim v trpljenje, ki mu bodo priča za veliko noč. Pred njimi se spremeni zato, da bi iz lepote tega trenutka črpali tudi takrat, ko bodo v preizkušnji. Ko Kristusovo obličje ne bo imelo »ne podobe ne lepote« (Iz 53,2), naj se spomnijo njegovega obraza, ki je na gori »zasijal kakor sonce« (2).

To je sporočilo tudi za nas, naj poglabljamo svoj odnos s Kristusom in naj gojimo osebni odnos z njim, da bomo iz lepote tega odnosa vedno črpali moč, tudi v času preizkušnje.

Ko so šli z gore, je Jezus učencem zapovedal, naj nikomur ne povedo, kar so videli, »dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih« (9). Ne moremo govoriti o Kristusu, če nismo »izkusili« obeh njegovih obličij: lepote poveličanega obličja in ponižanosti trpečega. Šele ko bomo v hoji za Kristusom upoštevali obe obličji, lahko spregovorimo o »pravem« Kristusu, ki je »velikonočni Kristus«: trpeči, umrli, vstali in poveličani. Nobenega ne moremo zaobiti in nobenemu dati prednosti, če se mu hočemo res približati. (Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

Po šestih dneh je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro. Tedaj se je pred njimi spremenil: obraz se mu je zasvetil ko sonce in njegova oblačila so postala bela ko luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija in sta govorila z njim. (Mt 17,1–3)

Videti več – videti globlje: Kadar smo srečni, da bi se razpočili od veselja; kadar ljubimo in smo ljubljeni, da bi kar po strehah plesali, ko odkrijemo Božjo ljubezen, tako da bi jo radi klicali v ves svet, tedaj se nam pozna na obrazu: spremenjeni smo. Prešinjeni smo z lučjo veselja, ljubezni ali vere v Boga. Tedaj ne gledamo več zgolj navadnih in vsakdanjih obrazov – na obrazih odseva skrivnost srca! Obličja postanejo lepa od notranje skrivnosti in radosti srca! (Po: C. Singerju)