Sveti Duh se je ob krstu spustil nad Jezusa, da ga je poklical k mesijanskemu delovanju ter mu poveril mesijansko poslanstvo. Začelo se je nekaj usodno novega. Nekdaj, ko je Mojzes ob izhodu iz Egipta pripeljal svoje ljudstvo pod goro Sinaj, se je odprlo nebo in je vsemogočni Bog stopil dol, da je sklenil zavezo z izraelskim ljudstvom ter jih s tem naredil za izvoljeni narod, za Božje ljudstvo. Podobno je z Jezusovim krstom nastalo novozavezno Božje ljudstvo, to smo mi, kristjani.

Janez je v Jezusu zaslutil »Božjo slavo«, zato mu je bilo nerazumljivo, kako da se on, ki je razglašen za Odrešenika (Mesija), meša med to množico, ki naj bi jo odreševal. Janez je bil pač otrok svojega časa in si je tudi sam predstavljal, da bo Odrešenik prišel kot nekakšna grožnja pokvarjenim ljudem, zdaj, ob krstu, pa ugotavlja, da prihaja kot »jagnje«, kot nosilec Božje blagovesti, Božjega usmiljenja in odpuščanja, prihaja, »da odpre slepim oči, da pripelje jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi« (Iz 42,7), kakor je že davno napovedal prerok Izaija.

Jezus Kristus, nedolžni, brezgrešni, je stopil v vodo Jordana, da je zaradi nas postal »nosilec greha«. S tem se je zavestno in povsem podredil Božji volji. Kajti Božja volja je bila, da Jezus s krstom sprejme nase vse grehe ljudi in postane »Božje jagnje, ki odvzema greh sveta« (Jn 1,29). Jezusova »slava« torej ni v zunanjem priznanju s strani ljudi, ampak v zvestem izpolnjevanju »Božje pravičnosti«,v doslednem izpolnjevanju Božje volje. Ta ga vodi na pot z grešniki, na pot, ki ga bo končno pripeljala na križ. Toda samo ta pot je odrešilna! (Po: J. Kužniku)

Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode; in glej, odprla so se mu nebesa in videl je Božjega Duha, ki se je kakor golob spuščal navzdol in prihajal nadenj; in glej, iz nebes se je začul glas: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,16–17)

Ko je bil Jezus krščen v Jordanu, se je nad njim odprlo nebo. Tako je krst za otroka kot odprto nebo, ki se razprostira nad njim in mu sporoča, da mu svoje vrednosti ne bo treba kupovati z dosežki, s prilagajanjem ali ubogljivostjo, ampak da je sprejet in ljubljen prav tak, kakršen je v svoji enkratnosti – saj je od prvega trenutka življenja v ljubeči Božji roki. (Anselm Grün)