(Lk 21,25–28.34–36)

Stiska, bolečina in negotovost so del življenja vsakega človeka. V našem času tudi hitenje, stresi, živčnost, neurejeni in trpeči odnosi. V evangeliju Jezus opisuje še težje trenutke stiske, ko se bodo »nebeške sile majale« in ko bodo ljudje »ginili od strahu«. Resnost teh evangeljskih besed zlasti občutimo takrat, ko trpimo ali ko vidimo nepravilnosti ter krivice v družbi in nas je strah za svojo prihodnost, prihodnost drugih, zlasti otrok. »Nas hoče torej še Kristus prestrašiti, ko obljublja še večjo stisko in strah, celo propad celega vesolja?« se bo kdo nejevoljno vprašal. Ravno nasprotno! Kljub temu da bo med narodi velika stiska in bodo nastopili hudi časi, se tistim, ki zaupajo v Boga, ni treba bati. Ko se bodo dogajale najstrašnejše stvari, se spomnimo Kristusovega naročila: »Vzravnajte se in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« Bog tistih, ki zaupajo vanj, tudi v največji nesreči ne bo zapustil. Da bi pa prepoznali Gospoda, ki nevsiljivo vstopa v naše življenje, moramo biti čuječi: »Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in z življenjskimi skrbmi …« Bog vstopa v naše življenje in nam želi biti blizu ter nam želi pomagati v naših preizkušnjah, mi pa ga lahko spregledamo, ker se zanimamo za druge stvari. Zato nam Cerkev priporoča, da gremo »prihajajočemu Gospodu naproti z dobrimi deli« (kakor beremo v mašni prošnji). Gospod nas v stiski ne bo zapustil. Če živimo iz vere, nam bo vedno, tudi ob hudi preizkušnji in zadnji uri, vlival mir ter dajal upanje. To je veselo Kristusovo oznanilo, ki nam ga Cerkev namenja v začetku adventnega časa. Prosimo Gospoda, da mu bomo šli naproti z molitvijo in dobrimi deli, se varovali razuzdanosti in nepotrebnih skrbi ter bomo čuječi, da bomo zmogli v negotovosti, stiski in preizkušnji začutiti nadvse ljubečo Božjo bližino.

(Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.«

(Lk 21,27–28)

Združeni s teboj se počutimo varne kljub stiski med narodi, kljub zmedi časa. Naročaš nam, naj molimo, da ubežimo najhujšemu in zagledamo tvoje obličje, preden se zamenjata nebo in zemlja. Evharistični kruh nam daje moči za doživljanje adventa, da bi v pričakovanju učlovečenja božje Besede znali prisluhniti njenemu sporočilu. Brez tebe bi zgubili smer in zgrešili cilj. Zahvaljen za to, da nas sprejemaš, hraniš in varuješ. sprejmi nas v svoje kraljestvo.

(Berta Golob, Zahvala za Božji kruh)