(Lk 3,1–6)

Današnji evangelij poudarja, naj ljudje ne obupajo, saj da jim Bog daje še eno možnost, da se spreobrnejo. Samo v zgodovini Izraela so se ljudje velikokrat oddaljili od Boga. Bog se jim je kljub temu stalno bližal, kakor opisuje prerok Baruh v prvem berilu. V evangeliju pa jim naroča, naj pripravijo pot, ker bi se jim rad približal in jim podaril odrešenje. Bog nje in nas vabi: »Pripravite Gospodovo pot!« (Lk 3,4). Gospod je po svojem glasniku Janezu Krstniku govoril v puščavi. Puščava je kraj samote in vanj se umaknejo ljudje, da bi se srečali z Bogom. Tudi kdor bi rad sredi decembrskega hitenja imel nekaj časa zase, se mora umakniti v »puščavo« molitve. Tam se bo lahko umiril in gojil svoj odnos z Bogom. Povabimo k temu srečanju še našega zakonskega tovariša, otroke ali koga drugega. Zavestno si sredi napetosti decembrskih dni poiščimo pet minut časa zase, za naše najbližje in za Boga. Gospod je po Janezu Krstniku spregovoril v točno določenem zgodovinskem okolju, »v petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje …«. Bog prinaša odrešenje v konkretno okolje. Zato prinaša odrešenje tudi v naše konkretne razmere in naš čas. Obdobje pred božičem in novim letom je dokaj napeto. Hitimo, ker moramo postoriti veliko stvari: pospraviti, poskrbeti za darila in obiskati prireditve … Zlahka se zgodi, da zaradi te naglice in tekanja postanemo živčni. Odnosi v družinah in drugih okoljih hitro postanejo napeti in drug drugemu očitamo, da je veliko dela in smo za vse sami. In adventni čas, ki naj bi bil predvsem čas lepega pričakovanja božiča, se lahko spremeni v nervozno in živčno tekanje. Zato v letošnjem adventu po molitvi poživimo zavest, da Jezus prihaja k nam, da prihaja v naše napete ali celo zapletene družinske odnose, da prihaja v našo naglico, našo nemoč, v našo slabost …

(Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

In ko sta bila velika duhovnika Ana in Kajfa, je Bog govoril v puščavi Janezu, Zaharijevemu sinu. In prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst pokore za odpuščenje grehov.

(Lk 3,2–3)

Želimo spoznavati tvoje naročilo in deliti svoje ime z brati. Ne bomo več zahtevali izobilja, zadovoljni bomo s tem, kar imamo. Vse prihaja iz tvoje roke, tvoja darežljivost je brezmejna. Četudi kdaj odmakneš svojo dlan, nikoli ne odtegneš blagoslova. Omahljivi smo v zaupanju in vztrajni v nenehnih prošnjah. Sprejemaš nas z vsemi slabostmi, nevredne, da bi se ti približali. Pa vendar ti prihajamo naproti kakor Janez Krstnik, ki krščuje z vodo, dokler ne pošlješ Svetega Duha, da se prerodimo v njegovih studencih, v slapovih Božje milosti.

(Berta Golob, Zahvala za Božji kruh)