Bližam se Bogu, ki mi je blizu

Objavil Tadej Pagon, Z 0 Komentarjev, Kategorija: Duhovne misli,

(Lk 13,1–9)


Profesor je v razred prinesel sliko dekleta. Dijake je vprašal: »Kaj menite, kako se počuti dekle na fotografiji?« Vsak je trdil svoje in mnenje utemeljeval z izrazi na dekletovem obrazu. Nato je eden dejal: »Njo bi morali vprašati!« »Pa bi nam povedala?« je vprašal profesor. »Bolj kot bi bili prijatelji z njo, več bi nam povedala,« je odgovoril učenec. Ne samo o tem dekletu, o vsakem človeku bomo več vedeli, če se mu bomo približali in postali njegovi prijatelji. Bolj ko bomo ljubili človeka, več nam bo povedal o sebi. To je zlato pravilo pristopanja k bližnjemu. Pa tudi k Bogu. Bolj ko bomo prijatelji z njim, bolj ko ga bomo ljubili, več nam bo odkril (razodel) o sebi. Čudovit pouk bližanja Bogu je današnje prvo berilo, ki govori o Mojzesu pred gorečim grmom. Mojzes je videl grm, ki »je gorel s plamenom, a ni zgorel« (2 Mz 3,2). Takrat si je rekel: »Moram stopiti tja in si ogledati, … kako da grm ne zgori«. Tako razmišljanje je značilen primer instrumentalne logike: videti, izmeriti, otipati. Oceniti in presoditi. Tako običajno ljudje tudi delamo. Tako celo pristopamo k človeku: ogledujemo njegovo zunanjost, presojamo, sodimo in ocenjujemo ga, a ne odstremo njegovega bistva. Še manj se na tak način dokopljemo do bistva Boga. Delovanje Svetega Duha z agapično (ljubezensko), ne instrumentalno logiko, nas vabi, da pokleknemo, si sezujemo sandale in zaživimo odnos. Ljubezen nam pri vprašanju »Kaj je tu?« prišepne: »Kdo je tu?« Pomen stvari lahko spoznamo le, če priznamo in upoštevamo drugega in če živimo v odnosih. Dati prednost drugemu in ga upoštevati, ne biti zaverovan vase in lastni prav, so razsežnosti, ki vrnejo temeljno držo duhovnemu življenju. Ko Mojzes upošteva Boga in ga natančno posluša ter naredi, kar mu veleva, sprejme logiko ljubezni. Brez ljubezni ne moreš spoznati Boga, pa tudi človeka ne.

(Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

Rekel je vinogradniku: »Glej, tri leta je, kar hodim iskat sadu na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo torej; čemú še zemljo izrablja?« Ta mu je odgovoril: »Gospod, pústi jo še to leto, da jo okopljem in ji pognojim, morda bo obrodila sad; če pa ne, jo boš potlej posekal.«

(Lk 13,7–9)

Kadar nas obiščeš s trpljenjem, razumemo bolečino kot kazen. Opozarjaš nas, naj ne presojamo grehov drugih, ampak naj se zavedamo svojih. Nerodovitna smokva smo, vraščeni v plodno prst, sadov pa ne dajemo. Zanemarili smo tvojo milost, zato v nas usiha Božje življenje. Bodi zahvaljen za potrpežljivost, nikoli utrujen od čakanja, kdaj bomo dozoreli v spoznanju, da smo brez tebe nič in da si ti vse. Bodi zahvaljen za premnoge dobrote.

(Po: B. Golob, Zahvala za Božji kruh)

Do Jezusa je prišla govorica, ki je razburila javnost. Pilat je zajel skupino Judov, ki jih je imel za upornike, ter jih dal brez usmiljenja pomoriti. To novico so prišli nekateri Jezusu pripovedovat s posebnim pričakovanjem, da bo javno obsodil Pilatovo početje, obenem pa potrdil splošno prepričanje, da si ljudje z zgrešenim življenjem sami zaslužijo nesrečno smrt. Jezus teh pričakovanj ni izpolnil. Dodal je primer, ki je bil poslušalcem prav tako dobro znan, kako se je podrl stolp v Siloi in pokopal pod ruševinami osemnajst ljudi. Splošno mnenje je bilo, da se je to zgodilo kot kazen za njihovo grešnost. Tudi v tem primeru Jezus ne deli z ljudmi njihovega prepričanja. Uporniki, ki jih je pobil Pilat, in nesrečniki, ki so končali pod stolpom, niso bili večji grešniki kot vsi drugi Judje. Razpravljanje o njihovi krivdi ne vodi nikamor, odvrača pa od nečesa pomembnejšega: od razmišljanja o lastni grešnosti. Tega naj bi se vsakdo lotil!

(Po: Beseda da Besedo)