Žena, ki jo kot vdovo stiska sovražnik, stoji pred ogroženo krščansko skupnostjo, ki se zaman obrača na državno avtoriteto. Kajti sodnik se Boga ne boji in se ne ozira na nobenega človeka. Žena, ki jo predstavlja današnji evangelij, pa je lahko razumljena kot tip za posameznega človeka, ki ga drugi prizadenejo in se proti temu ne more braniti. Izgubila je moža in je s tem tako rekoč podoba slabotnih ljudi, ki so brez varstva prepuščeni čustvom njihovega okolja. Ta nimajo meje. Vse negativno iz njenega okolja vdira vanjo. Sovražniki predstavljajo življenjske vzorce, ki nam onemogočajo življenje, naše slabosti, ki nam povzročajo preglavice, in rane, ki nam jih je prizadejalo življenje. Sodnik, ki mu ni mar niti za Boga niti za ljudi, simbolizira nadjaz, notranjo instanco, ki bi nas rada ponižala, ki se ne zanima za naš blagor. Njej gre le za norme in načela. Navidezno nemočna žena se bori zase. Vedno znova gre k sodniku in ga poziva: »Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku« (Lk 18,3)! Sodnik se pogovarja sam s seboj, kar je tipično stilno sredstvo grške komedije: »Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi vendarle pomagal do pravice, da me ne bo nenehno prihajala mučit. Sicer me bo na koncu še udarila v obraz« (Lk 18,5). Grška beseda dobesedno pomeni: »udariti med oči, prizadejati modrico« (Heininger). Poslušalci se radi muzajo, kajti ta mogočni sodnik se boji slabotne vdove, da bi mu lahko povzročila še modrico. Vendar prav s tem sodnikovim samogovorom Luka spodbudi bralca, da bi zaupal navidezno tako slabotnemu sredstvu molitve. Ta ima več moči kot vsi zunanji oblastniki. V molitvi pride človek do pravice. Človek ima pravico do življenja, pravico do pomoči, pravico do dostojanstva. V molitvi doživljamo, da ljudje nimajo moči nad nami. Kakor morilci ne morejo triumfirati nad Jezusom, ki moli na križu, tako tudi ti, ki nas stiskajo, nimajo nad nami nobene moči. (Po: A. Grünu)

In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki vpijejo k njemu noč in dan, in bo pri njih odlašal? Povem vam, da jim bo hitro pomagal do pravice. Vendar, ali bo Sin človekov, kadar pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,6–8)

Na današnjo (29. navadno nedeljo) se še posebej spominjamo misijonarjev po svetu. Pogumno in nesebično se razdajajo ljudem in širijo med njih Kristusovo ljubezen. Prav vsi kristjani smo poklicani, da s svojim zgledom oznanjamo Kristusov evangelij. Ni nam treba daleč na druge kontinente. Pričnimo v svojem domu, v svoji ulici, v svojem kraju!