Lk 15,1–3.11–32

V priliki o izgubljenem sinu nehote vidim tudi zgodbo številnih današnjih mladih, ki zapustijo starše. Ti jih imajo radi, zato zelo trpijo, ko odidejo in zabredejo na kriva pota. Tudi v evangeliju oče trpi, ko ga zapušča najmlajši sin. Ker ga ljubi, trpi, a mu pusti svobodo, da odide. Morda se nam zdi, da ima evangeljska zgodba prelep konec: sin se vrne k očetu. Kdaj se je pravzaprav sin odločil za to? Takrat, ko je padel najniže, ko je pasel svinje in mu ni nihče ponudil niti hrane, ki so jo jedle te za Jude nečiste živali. Evangelij tudi pove razlog za sinov odločilni korak. K temu pripomore spomin na očetovo dobroto. Sin se spomni, kako dober je njegov oče, ki ne daje kruha samo svojim, ampak celo najemnikom, in to v izobilju. Ko se zave očetove ljubezni in dobrote, sklene: »Vstal bom in šel k očetu.« Sin se je spreobrnil, ker je odkril, da je ljubljen. Starši velikokrat trpijo, ko se njihovi otroci izgubijo ali zavrnejo Boga in zapustijo pot, ki so jih jo učili. Zato jih želijo privesti na pravo pot s trdo besedo, morda z zavrnitvijo ali celo grožnjo. »Evangelij pa uči, da človek ne spremeni svojega življenja, svoje miselnosti, se ne spreobrne k dobremu zaradi tega, ker bi ga kdo nadrl, mu očital, ga kaznoval, ampak zaradi tega, ker odkrije, da je ljubljen, kljub temu da je grešnik,« piše M. I. Rupnik. Tudi sodobni izgubljeni sinovi se bodo lahko vrnili na pravo pot, če bodo v stiski. Ko se bodo morda znašli na dnu, se bodo lahko spomnili, da jih nekdo ljubi in se lahko vrnejo k njemu. Lahko tudi trdimo: gorje človeku, če se takrat, ko bo v krizi, ne bo mogel spomniti, da ga kdo ljubi, kljub temu da je grešnik! Le h komu naj potem gre? Morda je danes prav zato toliko nesrečnih (mladih) ljudi, ker se v stiski ne morejo spomniti, da so brezpogojno ljubljeni, in ker ni ljudi, ki bi jim to povedali.

(Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

Oče pa je velel svojim služabnikom: »Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite, in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo; zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel; je bil izgubljen in je najden.«

(Lk 15,22–24)

Jedel si z grešniki in cestninarji, in če bi še hodil po zemlji, bi prisedel h goljufom, zatiralcem in mučiteljem, k tistim, ki kratijo svobodo, k Herodom in Pilatom današnjega sveta. Prisedel bi k vsakemu od nas, da bi začutil tvojo bližino. Naj ti rečemo hvala, ker se smemo obračati k tebi, ker nas iščeš, razkropljene, zbegane in onemogle. Naša pota so oskrunjena in grešna, a vrnili se bomo v Očetovo hišo. Tam se bomo veselili srečne vrnitve vseh izgubljenih.

(Po: B. Golob, Zahvala za Božji kruh)

Odpuščanje ni prelaganje odgovornosti na Boga

»Odpuščanje pripada samo Bogu.« Gotovo ste slišali razlagati ta rek, kakor da ljudje ne morejo kaj narediti v dejanju odpuščanja. To je lep izgovor za prelaganje lastne odgovornosti na Boga! Toda to bi bilo zgrešeno, ker Bog na področju odpuščanja kakor tudi na vsakem drugem področju ne dela namesto nas tistega, kar spada k človeški iniciativi. Pred kratkim mi je nekdo zagotavljal, da zlahka odpušča: »Če me kdo rani, takoj prosim Boga, da mu odpusti. Tako se mi ni treba mučiti z vsakovrstnimi emocijami: s trpljenjem, jezo, zamero ali ponižanjem.« Kakorkoli že je bilo takšno prikazovanje vere občudovanja vredno, nisem mogel, da ne bi povprašal po mentalnem zdravju te osebe. Namesto da bi zavestno sprejel svoje življenjske razmere, kakorkoli boleče že pač so, jih je preložil na Boga. Da me boste prav razumeli. Verujem v nujnost zatekanja k duhovnemu, kot bistvenem elementu v odpuščanju, toda nič manj ne verujem v to, da se mora človek za sprejem Božje milosti najprej pripraviti na človeški ravni. Odpuščanje je sočasno človeško in Božje dejanje. Narava in milost se medsebojno ne izključujeta, temveč se usklajujeta in dopolnjujeta.

(Po: J. Monbourquette, Kako odpustiti)