(Lk 3,15–16.21–22)

»Jezus se pri krstu spusti v globine Jordana. Janez Krstnik se brani, da bi krstil Gospoda ter zatrjuje, da ni »vreden, da bi mu od vezal jermen njegovih sandal« (Lk 3,16). »To držo ponižnosti pokaže tako, da se izredno globoko prikloni. Zdi se, da je nemogoče, da bi se kdo še bolj ponižal kot Janez Krstnik. A Kristus se spusti še niže, spusti se v globino vod Jordana,« se zelo dobro spominjam besed slikarja p. Marka Rupnika, ko je razlagal svojo upodobitev Jezusovega krsta v papeževi kapeli Odrešenikove matere.  Kristus pri krstu stopi v globine Jordana, zato odslej ni nižave, ki bi bila oropana Božje navzočnosti. V našem življenju ni več stiske, trpljenja, globine, osamljenosti in težave, kamor Bog ne bi mogel. Bog ni z nami samo v višavah naših uspehov, ne, spremlja nas tudi v globini padca, temini trpljenja ter nižavi zapuščenosti ali razočaranja. Brez dvoma se je Kristus ponižal, »spustil« iz nebes že ob rojstvu, česar se spominjamo o božiču, toda svojo ponižnost dokazuje tudi na praznik svojega krsta, ko se spusti še niže, v globine Jordana. V vsej ponižnosti iz ljubezni sprejme svoje poslanstvo – s križem odrešiti ljudi. Kristusova ponižnost ni sama sebi namen, ampak je v službi odrešenja. Prav v tej ponižnosti ga Oče prizna za Sina in se zasliši glas: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« To je res pravi Božji služabnik, o katerem pravi Bog po preroku Izaiju v prvem berilu: »Moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša« (Iz 42,1). Vsakogar, ki je ponižen in v iskreni ponižnosti sprejme poslanstvo, ki mu ga Bog namenja, Bog ljubi in je v Jezusu Kristusu Očetov ljubljeni sin, ki se ga Bog veseli.

(Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

 

Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo: in nadenj je prišel Sveti Duh v telesni podobi kakor golob; in iz nebes se je začul glas: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

(Lk 3,21–22)

Dobri Bog, zahvaljujemo se ti, da  si nam dal milost svetega krsta. Zahvaljujemo se ti v svojem in imenu vseh otrok in te prosimo, da jim podarjaš starše, ki jih bodo znali pripeljati k tebi. Daj, da bi vsi krščeni živeli po veri in se tako zveličali. Hvala ti, Gospod, naš Bog, ker nam s svojo krstno vodo in Svetim Duhom daješ moči, da pogumno stopamo v naš vsakdan kot tvoji »ljubljeni sinovi in ljubljene hčere, nad katerimi imaš veselje«.

(Po: Uvodi pri nedeljskih in prazničnih sv. mašah – leto C)

Kdor razmišlja o krščanski oz. cerkveni eksistenci, mora začeti pri temelju, se pravi pri krstu, v katerem človek prevzame ime Jezusa Kristusa. Gre za obvezujoče in resno dogajanje, kakor pri postopku sklenitve zakonske zveze, kjer privzeti skupni priimek odtlej izraža obojestransko povezavo življenj dveh ljudi. Tudi krst pomeni, da človek prevzame ime Kristusovo, zato da bi življenje Jezusa Kristusa preželo življenje krščenca in se z njim tako rekoč »poročilo«, povezalo tako, da bi postalo zanj merilo. Z zakramentom krsta postanemo kristjani. Podobno kot pri sklenitvi zakonske zveze gre za prilagajanje drugemu, pri krstu za prilagajanje življenju Jezusa Kristusa. V krstu je tako moč videti in doživeti, da je začetek procesa, v katerem postanemo kristjani, nujno dejanje spreobrnitve in očiščenja življenja. Pri krstu dobi človek z odpuščanjem grehov novo življenje in ne le preprosto nalog, da živi pošteno. Na drugi strani pa je krst hkrati utemeljitev krščanske etike. Ker se mora krščenčevo »novo življenje«, ki mu je v Jezusu Kristusu že podarjeno, udejanjiti v življenju v svetu in se tako dokazati kot njegovo novo bivanje. Dolžnost resnično krščanskega življenja raste samo po sebi iz krsta. Še na poseben način terja spremembo nravnega življenja v skladu z novostjo od Boga podarjenega življenja, natančneje dosledno in korenito službo Bogu kot slovo od dosedanjih zasužnjenosti silam greha. Iz te povezave med krstom in etiko oziroma med krstno izpovedjo vere in krstno dolžnostjo, ne izhaja le praksa »Bogoslužja v vsakdanjem življenju«, namreč vsak dan znova zahtevano služenje bratom in sestram in vsem ljudem. Novokrščenci se vrh tega vraščajo tudi v občestvo, v katerem ljudje svoje življenja povezujejo med seboj, ravnajo odgovorno drug za drugega in nosijo bremena drug drugega.

(Po: K. Koch, Božja Cerkev)