Na 40. dan po Jezusovem rojstvu se Marija in Jožef odpravita iz Betlehema v Jeruzalem. Pot je trajala približno dve uri. Dve uri! Veliko prekratek čas, da bi sveti zakonski par premislil vse skrivnosti Božjega otroka: »Ta bo velik, Sin Najvišjega, dan mu bo prestol Davida kralja, njegovemu kraljestvu ne bo konca«; »Marija, ti si blagoslovljena bolj kot vse druge žene, saj si Gospodova mati«; »obisk pastirjev«; »prve kaplje krvi, predobčene na osmi dan po rojstvu, in skrivnostno ime Ješua (Jahve je rešitelj).«

Jožef v kletki, ki jo je sam izdelal, nese dve grlici ali dva golobčka za odkup prvorojenca

in za daritev. Grlica vso pot poje, golob gruli. Ne zavedata se, da bosta kmalu darovana, žrtvovana namesto 40-dnevnega otroka. Ta pa se je na podlagi blaženega gledanja zavedal, da je Božja oseba, da bo darovan. Srce Jezusa otroka je z večno Božo Besedo v osebi zedinjeno. V Jeruzalemu, na tempeljskem dvoru poganov, so menjalci in prodajalci videli mlado ženo z otrokom v naročju. Nevoščljivo so gledali mladega moža s parom grlic ali golobčkov v kletki. Prinesel si ju je s seboj. Oni pa bi radi prodali svoje ptiče in pri barantanju kaj zaslužili. Po Božji previdnosti so se ob Jezusovem darovanju znašli štirje: Marija, Jožef, starček Simeon in prerokinja Ana. Sledil je pomenljiv obred, kadar je šlo za reveže: »Če kdo ne more kupiti ovce, naj prinese Gospodu kot spravni dar za svoje grehe grlici ali dva golobčka, enega za daritev za greh in drugega za žgalno daritev« (3 Mz 5,7). Še preden se je na Kalvariji izpolnila prerokba »gledali bodo vanj, ki so ga prebodli«, so se prisotni ozrli na predpodobo Jezusove daritve na križu: gledali so kri, ki je curljala iz prve grlice ali golobčka, in ogenj, ki je na oltarju použil drugo grlico ali golobčka. Peruti so bile samo nalomljene, ne strte (»Nobene kosti mu ne bodo strli«, Jn 19,36). Pod podobo grlice ali golobčka se je že vnaprej darovalo Jezusovo telesno srce kot simbol njegove Božje-človeške ljubezni. (Po: Pastoralni pogovori 1/07)

In po navdihnjenju je prišel v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po običaju postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, po svoji besedi svojega služabnika v miru; zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.« (Lk 2,27–32)

Marija in Jožef darujeta Jezusa v templju. Marija je vsa v svetlobi, dete Jezus je v njenem naročju. Marija je kot posoda, vsa za Jezusa, žarki svetlobe jo kot meči prebadajo, prerokba starčka Simeona se bo uresničila. Starček Simeon je bil izvoljen, da je med prvimi prepoznal Odrešenika in prerokoval. Simeon je stopil iz teme in se približal Luči.