Sveto leto Usmiljenja

»V usmiljenju imamo dokaz za to, kako nas Bog ljubi. Daje se vsega, za vedno, zastonj, in ne da bi kaj zahteval v zameno. Pride nam na pomoč, ko ga pokličemo. … Pogosto sem razmišljal, kako lahko Cerkev bolj jasno pokaže svoje poslanstvo, da je priča usmiljenja. To je namreč pot, ki se začne z duhovnim spreobrnjenjem. Moramo iti po tej poti. Zato sem se odločil napovedati izredni jubilej – sveto leto, katerega središče bo usmiljenje Boga.«

(papež Frančišek)

Obhajanje svetega leta je ugoden čas, da poglobimo svojo vero, upanje in ljubezen, ozdravimo rane src med seboj in z Bogom, prevzamemo držo usmiljenega Samarijana ter z večjim veseljem in prizadevnostjo širimo zvestobo Kristusu in Cerkvi.

V svetem letu usmiljenja Cerkev naklanja popolni ODPUSTEK.

Zanj je potrebno:

romanje skozi sveta vrata svetoletne cerkve,
obhajanje zakramenta sprave in svete evharistije s premišljevanjem o usmiljenju,
molitev veroizpovedi, očenaša po namenu svetega očeta Frančiška, lahko pa dodamo še kakšno dobro delo.

Obred

Pokrižam se

Desetka rožnega venca: ki je ozannjal Božje kraljestvo

Prošnja: Usmiljeni Oče, v svetem letu usmiljenja poživi vero svojega ljudstva. Pomnoži v nas svojo milost, da bomo vsi vedno bolj spoznavali, s kakšnim krstom smo bili očiščeni, v kakšnem Duhu prerojeni in s kako dragoceno krvjo odrešeni. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Veroizpoved, očenaš po namenu svetega očeta

Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
Božje usmiljneje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
Božje usmiljenje, ki lajšaš trpljenje dušam v vicah, zaupamo vate!

Logotip jubilejnega leta usmiljenja

Logotip za izredno sveto leto usmiljenja je izdelal p. Marko Ivan Rupnik DJ.

Logotip je narejen kot stilizacija vstalega Kristusa, ki se mogočno spušča v predpekel, v kraljestvo smrti, da bi našel izgubljenega Adama in Evo. Podoba je teološko večplastna in se navdihuje ob številnih patrističnih besedilih, predvsem pri poeziji sv. Efrema Sirskega.

Gre za eno najbolj razširjenih velikonočnih podob prvega tisočletja, ki jo najdemo, med drugim, na grobu sv. Cirila v Rimu. Na njej se v velikonočni skrivnosti razodeva izpolnitev učlovečenja, ki za človeka pomeni odrešenje. Kristus vzame nase vso človeško naravo in zato ne vstane od mrtvih sam, temveč z vsem človeštvom, z Adamom. Preko svojega izpraznjenja (kenoze), trpljenja in smrti se Božji Sin poistoveti z mrtvim Adamom, da bi lahko vstopil v njegov grob. Kot vstali Gospod prebije zapahe vhoda v kraljestvo smrti in jih zmagovalno pohodi. Hudič se je namreč posluževal strahu pred smrtjo, da bi človeka obdržal v suženjstvu greha, Kristus pa te zapahe prevrne, tako da se za nas razodenejo kot pot v življenje.

Prizor sovpada s podobo Dobrega pastirja, ki gre iskat izgubljeno ovco in si jo naloži na ramena z vso očetovsko ljubeznijo. Ta izgubljena ovca je Adam, ki se je zaradi greha skril pred Bogom in se zatekel v grob. Kristus pa se kot Dobri pastir napoti za to ovco, se pravi za mrtvim človekom, najde ga v grobu, ga obudi in vzame na ramena, da ga povede k Očetu. Oče je namreč tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi našel upornega, izgubljenega, mrtvega človeka. Usmiljeni Oče želi, da se Sin dotakne mrtvega človeškega mesa z Očetovo ljubeznijo, ki more prav tega človeka obuditi in preobraziti v Božjega otroka. Ko se človeka dotakne Božje usmiljenje, se njegovo življenje spremeni.

Tako pride do srečanja med Adamom in novim Adamom, Kristusom. Bližina obličij želi izraziti prav usmiljenje Boga Očeta, ki pošlje svojega Sina, da bi bil kot človek solidaren z vsakim človekom, da bi ga odrešil in prenovil. Zato se tudi njuna pogleda srečata oziroma postaneta eno samo oko. Bog se v svojem Sinu privadi gledati tudi z Adamovim očesom in Adam se zaradi prejetega usmiljenja nauči gledati sebe, druge in svet z Božjimi očmi. Adam odkrije svojo podobnost z novim Adamom, z Gospodom. Stari Adam je odrešen, ker v novem Adamu odkrije Očetovo usmiljenje. Vsak človek tako v Kristusu odkrije svojo človeškost, svojo poklicanost, saj v Njegovem pogledu zre Očetovo ljubezen.

Ta prizor je obdan z modrim svetlobnim sijem, ki se v koncentričnih krogih razvije v vse temnejšo modrino. S tem je na eni strani poudarjena temina oblasti smrti, se pravi noč greha, ki jo Kristusova luč razkroji. Po drugi strani pa je prav zaradi simbolne polkrožne oblike izpostavljena tudi skrivnost neprodorne Božje ljubezni, ki se je razodela v Kristusovi božje-človeškosti. Ta ljubezen nam je blizu kot Očetovo usmiljenje, obenem pa se skriva v nedoumljivih globinah Svete Trojice.

Na levi strani logotipa je napis: “Usmiljeni kakor Oče”.

(pripravila Nataša Govekar, Centro Aletti, Rim)

Molitev ob Svetem letu Usmiljenja

Gospod Jezus Kristus, učil si nas, naj bomo usmiljeni, kakor je nebeški Oče, in rekel si nam, da kdor vidi tebe, vidi Njega. Pokaži nam svoje obličje in bomo rešeni.

Tvoj ljubezni poln pogled je osvobodil Zaheja in Mateja zasužnjenosti z denarjem, prešuštnico in Magdaleno iskanja sreče v ustvarjenih stvareh. Ganil je Petra, da je po izdaji jokal, in je zagotovil raj skesanemu razbojniku.

Stori, da bo vsak od nas prisluhnil, kakor da je njemu namenjena beseda, ki si jo rekel Samarijanki: ‘Če bi poznala Božji dar!’

Ti si vidno obličje nevidnega Očeta, Boga, ki izraža svojo vsemogočnost predvsem z odpuščanjem in usmiljenjem. Stori, da bo Cerkev v svetu vidno obličje Tebe, njenega vstalega in v slavi bivajočega Gospoda.

Hotel si, naj bodo tvoji služabniki oblečeni v slabost, da bodo imeli pravo sočutje do tistih, ki so v nevednosti in zmoti. Stori, da se bo vsak, h kateremu se bo približal kdorkoli od njih, čutil pričakovanega, ljubljenega in da mu je od Boga odpuščeno.

Pošlji svojega Duha ter z njegovim maziljenjem vse posveti, da bo jubilej Usmiljenja leto Gospodove milosti in bo lahko tvoja Cerkev s prenovljenim navdušenjem revežem prinašala veselo sporočilo, razglašala zapornikom ter zatiranim svobodo in slepim vračala vid.

Po priprošnji Marije, Matere Usmiljenja to prosimo tebe, ki živiš in kraljuješ z Očetom in Svetim Duhom na veke vekov. Amen.

Molitev za življenje usmiljenja

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Ves se želim spremeniti v tvoje usmiljenje, da bi bil živi odsev tebe, o Gospod. Naj ta največja božja lastnost, to je brezmejno božje usmiljenje, skozi moje srce in mojo dušo dospe k bližnjim.

Pomagaj mi, Gospod, da bi bile moje oči usmiljene, da bi nikoli ne sumničil in ne sodil po zunanjosti, ampak iskal to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagal.

Pomagaj mi, Gospod, da bi bil moj sluh usmiljen, da bi se sklanjal k bližnjim v potrebah, da bi moja ušesa ne bila brezbrižna ob bolečini in vzdihljajih bližnjih.

Pomagaj mi, Gospod, da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govoril zaničljivo, pač pa da bi imel za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja.

Pomagaj mi, Gospod, da bi bile moje roke usmiljene in polne dobrih del, da bi svojim bližnjim znale delati le dobro in bi nase sprejemal težja in napornejša opravila.

Pomagaj mi, da bi moje noge bile usmiljene, da bi svojim bližnjim vedno hitele na pomoč, ne ozira je se na svojo onemoglost in utrujenost. Služenje bližnjim je moj pravi počitek.

Pomagaj mi, Gospod, da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutil vse trpljenje bližnjih in da nikomur ne odrečem svojega srca. Iskreno se bom srečeval tudi s tistimi, za katere vem, da bodo zlorabljali mojo dobroto, toda sam se bom zaprl v Srce usmiljenega Jezusa.

O svojem trpljenju bom molčal. Moj Gospod, naj se tvoje usmiljenje odpočije v meni. Moj Jezus, spremeni me v sebe, kajti ti zmoreš vse.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen!

(Molitev sv. Favstine Kowalske, 136)

Nauk o odpustkih

V Katekizmu Katoliške Cerkve imamo na vprašanje, kaj so odpustki, tale odgovor: »Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov. Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni (časnih posledic), ki jih dolgujemo za grehe. Odpustke moremo prejeti zase ali pa jih naklonimo rajnim«

(št. 1471).

Za velike grehe zaslužimo večno kazen, ki se nam odpusti pri dobri spovedi. V primeru, da je naše spreobrnjenje, ki izhaja iz goreče ljubezni, tako popolno, da doseže naše popolno očiščenje, se nam izrišeta obojni kazni, večna in časna. Če bi v tem stanju umrli, bi prišli brez vic v nebesa. Običajno pa za velike in male grehe, katerih krivda nam je odpuščena, ostanejo časne kazni, to je nezdrava navezanost na stvari. Za odsluženje teh kazni bomo trpeli v vicah, če ne bomo zanje zadostili že na zemlji ali pa se jih rešili s prejemom odpustkov. Časne kazni se nam odpustijo tudi z deli usmiljenja in ljubezni, z molitvijo in različnimi oblikami pokore, s potrpežljivim prenašanjem trpljenja in preizkušenj ter z vedrim sprejemom svoje smrti.

(prim. Katekizem, št. 1472–1473)

»Odpustek dobimo tako, da Cerkev z oblastjo zavezovati in razvezovati, kakršno ji je podelil Jezus Kristus, posreduje v korist kristjana in mu odpre zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov, da bi dobil pri Očetu usmiljenja odpuščanje časnih kazni, povezanih z njegovimi grehi. Cerkev hoče s tem ne samo priti na pomoč kristjanu, ampak ga tudi spodbuditi k delom pobožnosti, pokore in ljubezni. Ker so rajni verniki na poti očiščevanja tudi člani istega občestva svetih, jim moremo pomagati med drugim s pridobivanjem odpustkov zanje, da bi bili oproščeni časnih kazni, ki jih dolgujejo za svoje grehe«.

(št. 1478–1479)

Skupni pogoji za prejem popolnih in delnih odpustkov

Biti moramo v Božji milosti;
treba je imeti namen, da jih hočemo prejeti; hvalevredna je navada, da namen obudimo že zjutraj za vse odpustke, ki jih ta dan lahko prejmemo (in jih darujemo dušam v vicah);
izpolniti moramo predpisano delo, in to ravno na predpisani dan; če je odpustek vezan na pobožen obisk cerkve ali kapele, je treba poleg splošnih pogojev zmoliti očenaš in vero.

Popolni odpustek lahko prejmemo le enkrat na dan, delnega pa tudi večkrat. Pri popolnem odpustku se nam odpustijo vse časne kazni, pri delnem pa le delno. Popolne in delne odpustke lahko naklonimo dušam v vicah po načinu priprošnje, ne pa živim na zemlji; njim lahko pomagamo, da se sami odločijo zanje.