… Vemo, kaj to pomeni za nas kristjane. Božji Sin, druga oseba Svete Trojice, se je spustil v telo Device in tako postal človek kakor mi. »Med nami je razpel svoj šotor.« To je osrednja krščanska resnica, ki nas skupaj z resnico o Sveti Trojici razlikuje od vsake druge religije. Skoraj vse religije si predstavljajo razum kot možnost »dviganja« k Bogu, gradijo nekakšno piramido, na vrhu katere bi lahko srečali božanstvo. V krščanstvu pa se zgodi prav nasprotno: Bog je tisti, ki se je spustil med ljudi in nas vse vodi k sebi kot narobe obrnjena piramida, ki vsa s konico sloni na zemlji. Ta Sin »z besedo svoje moči nosi vse« (Heb 1, 3).

Toda omenjeni Janezov prolog je kristjane vedno spominjal še na neko drugo resnico: da tudi v njihovem življenju beseda mora »postati meso« (se učlovečiti), kar pomeni, da se mora vera izražati v delih, ljubezen se mora spremeniti v konkretna dobra dela. Če ne, pravi sv. Jakob, je mrtva. Goethe je v Faustu takole parafraziral prvi verz prologa: »V začetku je bilo dejanje.« Ni povsem zgrešil; v Bogu sta namreč beseda in dejanje eno. Beseda se nikoli ne vrača k njemu, ne da bi obrodila to, za kar jo je poslal. Beseda naredi to, kar pomeni. Žal pa to ne drži za nas. Naša velika nevarnost je prav v tem, da se osredotočimo na besede, nikoli pa ne preidemo k dejanjem.

V času, v katerem smo dobesedno pod poplavo besed, sporočil, oglasov, izrečenih in natisnjenih besed, je potreben posebne vrste post; post od besed. Naj iz naših ust ne prihajajo nepotrebne besede, v nas pa naj ne vstopa množica nekoristnih, celo praznih in škodljivih besed. Potrebno se je razstrupiti. Manj govoriti in več narediti.

Konkretno se lahko odločimo, da bomo storili kakšno dobro delo, kakšno domače opravilo, ne da bi o tem komu govorili, preprosto molče, da bi nekako zadostili za vse tiste priložnosti, ko smo govorili, kaj vse bi bilo potrebno storiti, sami pa tega nismo naredili. V sebi razvijajmo čut za stvari, ki ostanejo na skrivnem med nami in Bogom ali pa vsaj med nami in našo vestjo.

Rad bi sklenil s trditvijo, s katero se sklene Janezov prolog; ta nam omogoča videti osrednje mesto Besede v našem odnosu do Očeta: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, on je povedal.« (Po: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A)

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi in tema je ni sprejela. (Jn 1,1–5)

»V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi« (Jn1, 4).

Življenje in luč sta tu povezana. Življenje je le takrat resnično življenje, če ga osvetljuje luč, če življenje samo sebe razume. Kdor živi brezciljno, brez smisla, ta ne živi resnično. Življenje potrebuje smisel, luč, ki ga vodi. (Anselm Grün)