Miza je središče družine, kraj, kjer se srečuje in pogovarja med seboj in tudi z Bogom. Žal vse redkeje, vse premalo, vse preveč v naglici. So domovi, ki postajajo vse bolj podobni hotelu, kamor hodimo jest in
spat. Ob mizi se od mladih nog učimo bratsko, pravično in nesebično deliti dobrine z drugimi. Učimo se hvaležnosti do Boga, ki daje, da klije, raste in obrodi, s tem pa tudi hvaležnosti do tistih, ki so hrano s trdim delom zaslužili in s skrbjo ter ljubeznijo pripravili. Še bi lahko razmišljali o mizi, o tisti preobloženi bogatinovi mizi, s katere je padla le kakšna dobrina ali kost za reveža. O tem, kako zelo različno obložene so naše mize, kako se brezposelnost in socialne stiske razločno boleče kažejo tudi na družinski mizi. Razmišljati bi morali o tem, koliko drage hrane z nekaterih miz roma v smeti, med odpadke, zaradi potrate ali tudi zaradi preobjedenosti in izbirčnosti presitih.

Evangelij pravi, da se je revež želel nasititi s tem, kar je padlo od bogatinove mize. Kako zelo živ je evangelij tudi v tej točki! »Kruh sitega prepozno pride do lačnega,« pravi pregovor. Ne bom navajal podatkov o tem, koliko tisoč ljudi, zlasti otrok, vsak dan, celo vsako uro umira zaradi lakote ali zboli zaradi podhranjenosti. Vse to vemo, vse to smo že neštetokrat slišali in prebrali. Pa nam je kdaj zares seglo do srca, predvsem pa – do denarnice?

Človek je najdragocenejše Božje svetišče. Želim vam, da bi na vaših mizah nikoli ne zmanjkalo potrebnih dobrot za telo, in zlasti tudi dobrih, prijateljskih besed za dušo, in da bi bile vaše roke odprte za druge, za potrebne. Naj velja slovenski pregovor, ki obljublja: »Kdor kruh z drugimi deli, se mu v roki množi!« (Po: B. Dolencu)

Zaklical je: »Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in ohladi moj jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu!« Abraham mu je rekel: »Sin, spomni se, da si v svojem življenju prejel dobro in prav tako Lazar húdo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš.« (Lk 16,24–25)

Bogataš (pogosto pa tudi njegov otrok) je pogosto deležen mnogih darov in zakladov. Njegovo življenje je veselo in brezskrbno. V svojem življenju pogosto ne vidi ubogih, lačnih, bolnih in ljudi v stiski. Oči si zatiska pred njimi v prepričanju, da so nadloga, ki jo je treba prezreti in prezirati. Od njih se razlikuje, ker je bogat. Ne vidi pa, da mu je to bogastvo dano zato, da bi pomagal drugim, da bi jih reševal. Tisti ubogi ljub temu ob njem ostajajo le z drobtinicami iz njegovega obilja ali pa celo tudi brez slednjih. Zgodi se, da se zapre v svoje srce pred potrebami drugih in vidi le svoje potrebe, svoje udobje in svoje želje. Postane sebičen. Ker pa Oče vidi njegovo sebičnost in lakomnost, v njegovem kraljestvu ostane brez vsega. Ostane prikrajšan za zaklade in obilje. Ker je bil navajen popolnoma drugačnega življenja, se slednjega ne bo mogel nikoli privaditi. Neugodje (kazen) bo zato toliko večja. (Po: C. A. Amesu)