»Slišali ste … jaz pa vam pravim …« beremo v današnji Božji besedi. Gre v resnici tukaj za antitezo? Zdi se, da ne. Zakaj on, ki je govoril našim očetom po prerokih, in Jezus, njegov Sin, gotovo nista v nasprotju, kakor tudi ni v nasprotju to, kar pravi Jezus. On želi samo pokazati, kako v skladu z izbirami, ki jih je naredil, na popoln način živeti staro postavo.

Stara zapoved namreč ostaja, kakor ostaja tudi kazen, ki je določena za ubijalca. Vendar pa ta kazen pravi, da stara postava, takšna kot je, ni dosegla svojega cilja. Ukazovala je »Ne ubijaj«, ker je bila dana za življenje. Zdaj pa je zaradi njenega kršenja v njej smrt tistega, ki je ubit, in hkrati tistega, ki ubije. Kako obrniti to težnjo in doseči, da bo postava dosegla svoj cilj in bo za življenje? To je naloga, ki jo je Jezus sprejel, in zdaj kaže pot do resničnega izpolnjevanja postave. Pri tem sledi predvsem legalistični poti. Kazen, ki jo postava določa proti tistemu, ki dejansko ubije drugega, velja tudi za tistega, ki ga ubije z besedo. Preden namreč nekdo ubije nasprotnika z mečem, ga ubija ali rani z besedo, ki prihaja iz srca. Nekatere besede so preprosto rečeno žaljive, kot na primer »tepec«, ki označuje nesoglasje med dvema človekoma. Nekatere besede pa – občestveno gledano – ubijejo brata. Reči nekomu »odpadnik«, pomeni, da ga pred drugim prikrajšamo za njegove družbene in verske pravice.

Jezus se torej ne omeji na obsodbo tistega, ki dejansko nekoga ubije, ampak obsodi tudi tistega, ki nekoga ubije v svojem srcu, ki odstrani brata iz svojega življenja, ki živi, kakor da bi brata ne bilo; še bolj pa, če deluje na tak način, da bi brata izključil iz občestva. Bogu se lahko približamo samo z resnim pregledom in urejenostjo medosebnih odnosov. (Po: M. Galizziju)

Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pústi svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej s svojim bratom spraviš, in potem pridi in daruj svoj dar. S svojim nasprotnikom se hitro spravi, dokler si z njim še na poti; da te nasprotnik ne izroči sodniku in sodnik biriču, ki bi te v ječo vrgel. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne poplačaš zadnjega novčiča. (Mt 5,23–26)

Hvala ti, Gospod, za tvoje zapovedi, ki naj postanejo smerokazi na poti našega življenja. Naj ne spregledamo tvojih znamenj, ki nas pravilno usmerjajo. Če pa zaidemo s poti, nam podaj svojo roko in jo močno stisni, da srečanj s teboj nikoli ne pozabimo.